Cerkljanski upokojenci na Golem otoku

Cerkljanski upokojenci so se 2. aprila z dvema avtobusoma odpeljali na Goli otok.

Otok leži med Rabom in Kvarnerskim zalivom in je velik vsega 4,53 kvadratnega kilometra, ime pa je dobil po tem, ker je nenaseljen in skoraj brez rastlinstva. Do prve svetovne vojne na njem ni bilo naselij, tedaj je Avstro-Ogrska zgradila taborišče za ruske zapornike, ki pa so ga jugoslovanske oblasti po drugi svetovni vojni spremenile v zapor za politične zapornike, po letu 1948 predvsem za informbirojevce. Po podatkih Udbe je bilo na otok poslanih 11.650 ljudi, med njimi je krutost otoške kaznilnice občutilo tudi 555 Slovencev. Dobro je znana usoda Radovana Hrasta, ki je v knjigi Čas, ki ga ni opisal doživetja na otoku. O trpljenju zapornikov je cerkljanskim upokojencem pripovedoval tudi kaznjenec, zagrebški profesor Bobinac. Kot je dejal, marsikdo ob prihodu na otok ni preživel teka skozi kilometrski kordon, v katerem so ga kaznjenci ob vzklikanju »Bando, Bando …« morali tepsti z gorjačami in lopatami. Zapor so ob koncu osemdesetih let zaprli, danes otok obiskujejo le še turisti in pastirji z ovcami.

Vodstvo društva upokojencev skupaj s predsednikom Ivanom Koprivnikom zasluži vso pohvalo za ta izlet, z dobrim poznavanjem tematike pa nas je presenetila tudi vodička Mateja Režek.