V spomin: Marijan Štancar - Monos

(1941 -2008)

V soboto, 12. aprila 2008, je prenehalo biti srce enega zadnjih apostolov dramatika Ivana Mraka, pesnika Marijana Štancarja Monosa. Marijan se je rodil dan pred nemškim napadom na staro Jugoslavijo, torej 5. aprila 1941, v delavski družini na Jezerskem. V rani mladosti je pokazal svoj talent in ljubezen do umetnosti. Svoje prve umetniške stvaritve je že kot otrok objavil v revijah Pionir in Ljudska pravica. Od tedaj pa je ostal zvest poeziji in piljenju besedne umetnosti.

Nedvomno je v njegovem življenju pomenil največji preobrat srečanje z velikim slovenskim dramatikom Ivanom Mrakom. Z vstopom v krog t. i. Mrakovih apostolov je dobil zavetje med prijatelji umetnosti, predvsem pa strogega in razgledanega mentorja. Ideje so vrele v mlademu Monosu in te je vročično zlival na papir.

V njegovem pesniškem opusu je nastalo pet velikih knjig poezije, ki jih je poimenoval Faktum I, II, III, IV in V. Večina teh pesmi je ostala žal neobjavljena. A vendar so iz tega obsežnega opusa Faktumov bile objavljene Monosove najbolj znane pesniške zbirke. Njegov prvenec iz leta 1963 – Glej človek je pokazal na njegov velik potencial in hiter preboj med mlade obetajoče pesnike. Žal pa se je življenjska usoda z njim kruto poigravala. Zaradi novo ustvarjene družine je po odsluženem vojaškem roku dobil službo v Kranju in se ustalil v tem zakletem kraju, ki ga je vedno držal ob robu tako eksistence kot tudi regularnosti objav. Preprosto mu okolje, v katerem je deloval, ni omogočalo, da bi svoja umetniška dela dostojno objavil in jih tudi predstavil javnosti. Bolj kot pri objavljanju svojih pesniških del je bil uspešen pri predstavljanju svojih stvaritev na literarnih večerih. Seveda pa je ostal zvest svojim sopotnikom in prijateljem iz Mrakovega kroga, ki so mu vedno stali ob strani in mu pomagali, da je uspešno predstavil svojo poezijo in objavljal pesmi v različnih strokovnih revijah.

Leta 1970 je objavil Labodji spev o Janu Palachu, ki jo je dve leti prej uspešno predstavil pod ruskim vojaškim škornjem pokorjeni Češkoslovaški. Žal je ta pesniška zbirka izšla samo v ciklostilni obliki. 1982 mu je končno podjetje Iskra, v katerem je bil zaposlen, omogočilo objavo Pesmi v samostojni pesniški zbirki. Šele leta 1991 pa je Mohorjeva družba iz Celovca objavila zbirko pesmi Soočenje, pesmi, ki so bile izbrane iz širokega opusa njegovih Factumov. Tri leta kasneje, torej leta 1994, pa je luč sveta zagledala njegova zadnja pesniška zbirka Simfonija ječe noči.

Monosova literarna zapuščina je nedvomno ogromna. Žal pa so bila njegova dela prevečkrat prezrta, Monos pa je bil odrinjen na stran, da naj počaka boljše čase, ko bodo njegova pesniška dela tudi natisnjena. Toda vedno je bil obdan s številnimi prijatelji, ki smo ga cenili tako kot človeka kot tudi pesnika in mu pomagali, da so njegove stvaritve zagledale, čeprav z veliko časovno zamudo, luč sveta. Našega Marijana Štancarja – Monosa bomo vedno ohranili v naših srcih. Njegova poezija bo vedno pričala, da je živel živo življenje naš, kranjski pesnik – Monos.