Praznik dela

Spet bodo goreli kresovi, spet bo bučno in veselo. Praznujte, praznik dela je resnično naš.

Praznik dela je tako globoko vsajen v našo zavest, da še noben novodobni politik ni resno poskušal ukiniti drugega prazničnega dne, čeprav je bilo uvedenih kar nekaj novih praznikov in čeprav delamo veliko več kot včasih. Pri Gorenjskem glasu nam niti na misel ne pride več, da bi naredili dvojno številko in odšli na kratke počitnice. Bralci bi medtem brali kaj drugega in to morda nadaljevali tudi kasneje ...

Spremenila se je tudi podoba dela samega. Včasih so nam ubijali v glavo, naj se pridno učimo, da nam ne bo treba delati. Danes otroci poslušajo, naj se pridno učijo, da bodo lahko delali. Podobo trdih, žuljavih rok sta zamenjala stres in izgorelost. Delo pa je ostalo delo. Tako kot včasih potrebujemo počitek, danes bi temu lahko rekli vzdrževanje in servis, kakor ju navsezadnje potrebujejo vsi stroji in naprave, ki nas obdajajo.

Praznik dela ima uporniški značaj, zategadelj je razumljivo, da je postavljen na začetek maja, v najbolj cvetoče pomladne dni. Če bi imel zahvalni značaj, bi ga praznovali jeseni, ko so kašče polne, ko se mošt spremeni v vino. V sebi namreč nosi večen opomin, da moramo delo spoštovati, vsako dobro opravljeno delo.