Delavci vseh dežel, praznujte!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 30. april 2008 / 06:00

Na tem svetu se pa res vse spreminja in obrača na glavo. Nekoč so se za višje plače potegovali tisti, ki so imeli najnižje - tako imenovani proletarci, katerih praznik je (bil) prvi maj. Danes pa s stavkami grozijo oziroma stavkajo ti, ki jim gre že tako ali tako dobro: sodniki, zdravniki, učitelji, državni uradniki in uslužbenci ... Čigav je tedaj prvi maj?

Kaj mislite, od kod je besedilo, ki sledi? »Delo proletarcev je z razširjanjem strojev in z delitvijo dela izgubilo sleherno samostojnost in s tem ves mik za delavca. Le-ta postane zgolj pritiklina stroja, od njega se zahteva le najenostavnejši, najbolj enolični, najlaže priučljiv prijem. Stroški, ki jih povzroča delavec, se zatorej omejujejo skoroda le na življenjske potrebščine, ki jih potrebuje za svoje preživljanje in za razplod svojega plemena. Cena kakega blaga, torej tudi dela, pa je enaka stroškom za njegovo produkcijo. V isti meri, kot narašča zoprnost dela, upada zatorej plača. Še več, v isti meri kot naraščata mašinerija in delitev dela, v isti meri narašča tudi masa dela, bodisi s povečanjem števila delovnih ur, bodisi s pomnožitvijo dela, ki se zahteva v določenem času, s pospešenim tekom strojev itn.«

Če bi zatrdil, da je to opis dela delavcev v kaki tovarni na Kitajskem, eni od mnogih, ki v letu 2008 proizvajajo za globalni trg, bi najbrž nihče ne posumil, da to ni res – da gre v resnici za besedilo, ki je bilo prvič objavljeno že pred 160 leti! Leta 1848, ko je prvič izšel Komunistični manifest Marxa in Engelsa. Prvi slovenski prevod pa je izšel ravno pred sto leti (1908) v rudarski Idriji! V Manifestu je še cela vrsta odlomkov, ki zvenijo neverjetno aktualno. »Buržoazija je z izkoriščanjem svetovnega trga kozmopolitsko oblikovala produkcijo in potrošnjo vseh dežel. Industriji je na veliko obžalovanje reakcionarjev spodmaknila spod nog nacionalna tla. Prastare nacionalne industrije so bile uničene in se še iz dneva v dan uničujejo. Spodrivajo jih nove industrije, katerih uvajanje postaja za vse civilizirane nacije življenjsko vprašanje, industrije, ki ne predelujejo več domačih surovin, temveč surovine z najbolj oddaljenih področij, in katerih fabrikati se ne porabljajo le v deželi sami, temveč na vseh delih sveta hkrati. Na mesto starih potreb, ki so jih zadovoljevali izdelki domače dežele, stopajo nove, ki terjajo za zadovoljitev produkte najbolj oddaljenih dežel in podnebij. Na mesto stare krajevne in nacionalne samozadostnosti in zaprtosti stopa vsestransko občevanje, vsestranska odvisnost nacij druge od druge …« Bi lahko poldrugo stoletje po prvi objavi teh besed še bolj zgovorno opisali, kaj se nam je zgodilo v »globalizaciji«, ki jo imamo zadnja leta kar naprej na jeziku?

Sicer pa ne gre za to, da bi povzdigovali Manifest. Ni potrebno. Ne glede na usodo komunizma ostaja eno od velikih besedil svetovne literature. Še vedno drži ogledalo globalnemu kapitalizmu, pa tudi »komunizmu«, kakršen je kitajski, v katerem so delavci še »ta pravi« proletarci, saj pod partijskim vodstvom živijo in delajo v najbolj grobem kapitalizmu. In s svojo ceneno delovno silo zmanjšujejo tudi vrednost dela mnogih slovenskih in evropskih delavcev. Koliko tovarn so morali že zapreti, tudi na Gorenjskem, prav zaradi tega, ker niso mogle delati tako poceni kot kitajske in druge, kjer je delo podcenjeno. Res, globalni kapital je pravi mojster: ene delavce izigrava proti drugim in jih tako vse drži v odvisnosti.

Človek bi tedaj pomislil, da se bodo ti najbolj izkoriščani delavci, tako kitajski kot naši, uprli ali vsaj stavkali. Pa ne, potrpežljivo delajo, v strahu, da bi izgubili še to trdo in podcenjeno delo. Stavkajo pa, kot rečeno, tisti, ki jim gre dobro – da bi jim šlo še bolje. Tudi sodniki, zdravniki, učitelji, državni uradniki in uslužbenci so v »mezdnem odnosu«. A njihov delodajalec ni globalni kapital, njihovo delo potrebuje in plačuje država. Ta brez težav pogreši delavce zaprtih tovarn, izplačuje jim celo nadomestilo, ki ni dosti nižje od »mezd«, ki so jih dobivali, ko so še delali. Brez sodnikov, zdravnikov, učiteljev, državnih uradnikov in uslužbencev (davkarjev in policistov), pa država ne more. Država niso le ministri in poslanci, država je predvsem njen aparat.

In tako naprej in tako nazaj, vse do Manifesta. Čigav je tedaj prvi maj, praznik dela? Po mojem je od vseh, ki delajo, tako ali drugače. V času Marxa in Engelsa je veljajo, da so delavci (proletarci) predvsem tisti, ki delajo ročno, v tovarnah, za stroji, v rudnikih in na gradbiščih. Ki si pri delu umažejo roke in še kaj. Vsi drugi, ki so delali umsko, so bili takrat še gospodje, »buržuji«. V našem času pa je globalni kapitalizem delo razdelil drugače. Proletarce si je našel na Kitajskem, v Indiji in drugih deželah s poceni delovno silo. Na Zahodu in v drugih delih razvitega sveta je takih vse manj. Vse več pa tistih, ki opravljamo bolj zahtevna in bolje plačana dela. A zato nismo nič manj delavci. Mar ni bilo vnašanje tega besedila v računalnik – tipkanje s prsti po tipkovnici – tudi ročno delo?