Odzivanje (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 29. april 2008 / 06:00

"Pogosto je težko gledati drugega, kako se spotika in pada. Pomislimo, da bi mu lahko prihranili ta padec. Toda motimo se. Zaupajmo drugim in jim pustimo njihove lastne odločitve." (NN)

Mogoče bo v tem tednu več časa, da nekatere stvari v miru premislimo ali opazujemo dogajanje v družini. V ritmu vsakdanjih dni je to težje in zato nam pogosto misli bežijo in se nimajo kje ustaviti. V hudo prometnem križišču ni še nihče parkiral, kajne. Misli potrebujejo čas in prostor in kar naenkrat je vse videti drugače. Ste kdaj razmišljali o odzivanju? O tem, kako hitro se odzivamo na besede, dejanja, situacije? Mnogo konfliktov bi si lahko prihranili, če ne bi bili tako hitri. Ne samo, da hitro reagiramo, pogosto tudi vnaprej rešujemo težave. Otroci se že kot dojenčki navadijo na naše reakcije. Kasneje jih samo še utrjujejo in tudi od tega je odvisno, kako bodo sami znali iti skozi življenje. Ko dojenček zajoka ali otrok pade, kako hitro bomo tekli? Kot najboljši tekači ali kot nekdo, ki se šele ogreva za tek? Pri tem poznamo dve skrajnosti. Veliko staršev teče prehitro, vključno z mano. Če mi dela poleg čustev še pamet, potem lahko tek upočasnim. Za hitre kolerike je to težje, kot se sliši, ni pa nemogoče. Ko se zavem, da s hitrim odzivanjem lahko škodujem otroku, upočasnim. Kakšen je jok, kako hud je bil videti padec? Bom dala na malo prasko veliko obvezo ali samo popihala in pobožala, kot so znale naše mame? Otrokom moramo dati pozornost, vendar ne sme biti pretirana. Ravno tako, kot je škodljiv prehiter odziv staršev, je nevaren tudi prepočasen. Če mora otrok ure in ure čakati, da ga nekdo opazi, da dobi svoj košček pozornosti ali pa je sploh ne dobi, bo slej ko prej našel nove načine, kako do nje priti. Na žalost izbere dokaj moteče načine vzbujanja pozornosti. Vendar se tako vsaj nekdo ukvarja z njim, pa čeprav se nanj krega. Razmislimo o poti, ki pelje po sredini. Naj bo naša hitrost mešanica ljubezni, pameti in čustev.