Za Srbijo je Vojvodina pomembnejša kot Kosovo

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 27. april 2008 / 06:00

Zdravko Ranković iz Valjeva, dolgoletni novinar in urednik revije Kolubara, ki je del svoje mladosti preživel v Mojstrani, upa, da bo Srbija politične iluzije zamenjala z gospodarsko uspešnostjo in demokracijo.

Ste eden od tistih urednikov v Srbiji, ki jih je Miloševićeva socialistična stranka po prevzemu oblasti zamenjala. Šli ste na svoje in ustanovili svoj časopis.

»Miloševićev režim je bil poguben za medije, tudi za lokalne. V novinarstvu sem bil od leta 1969 dalje. Do leta 1992 sem bil direktor Radia Valjevo, ki je bil po kakovosti in priljubljenosti med tremi vodilnimi radijskimi postajami v Srbiji in nagrajen na številnih radijskih festivalih. Ko so poleti leta 1992 v valjevski občini prišli na oblast Miloševićevi socialisti, sem bil med prvimi njihovimi žrtvami. Zamenjali so me na prvi seji občinske skupščine kljub protestni stavki zaposlenih na radiu. Z dvema prijateljema smo ustanovili svoje podjetje in začeli izdajati knjige in koledarje oziroma kronike s tematiko iz valjevskega območja, in tudi časopis Kolubara. Kolubara je največja reka v valjevski krajini.«

Kakšen je položaj novinarstva v Srbiji? Ima politika nanj še tako velik vpliv, kot ga je imela v Miloševićevih časih?

»Razmere so se spremenile v dobro novinarstva. Vedno več novinarjev piše dobro in samostojno, išče smisel in razumne rešitve ter spoštuje etiko. Imamo pa tudi novinarstvo, ki to ni, ampak je običajna politična propaganda v službi nekoga. Tako kot v drugih poklicih imamo tudi v novinarstvu pisce, ki sijajno služijo svojemu poklicu, in take, ki tega ne zmorejo. Naš problem je predolgo trajajoča in premalo učinkovita privatizacija medijev. V njej so sodelovali ljudje, ki niso imeli nobene zveze z novinarstvom. Nekateri so hoteli na hitro zaslužiti, drugi so želeli s pomočjo medijev uresničiti svoje politične cilje, tretji pa so si hoteli na ta način zagotoviti uglednejši družbeni položaj, kar je še posebej značilno za Valjevo. Naše združenje Lokal pres, ustanovljeno leta 1997, je v tem boju za preživetje lokalnih medijev odigralo pomembno vlogo. V njem delujejo ljudje, ki so pripravljeni za novinarstvo žrtvovati 365 dni in noči. Po njihovi zaslugi večina časopisov živi naprej, napreduje in išče nove možnosti delovanja. Sam upam, da smo blizu času, ko bo na prvem mestu gospodarska uspešnost in se bomo osvobodili politične megle in iluzij.«

Vam bodo razmere v državi to omogočale? Srbija je na razpotju: ali bo šla naprej ali pa se bo še vedno obremenjevala s problemi preteklosti.

»Upam, da vedno manj s preteklostjo in vedno več s prihodnostjo. Zadnje volitve, na katerih je zmagal Boris Tadić, kažejo tako. Pričakujem, da bo pogled v prihodnost zmagal tudi na majskih volitvah. Žal Srbija nima več Zorana Džindžića, ki je bil po moje največja politična osebnost Srbije v zadnjih petdesetih letih. Ljudje takih kvalitet, vizij in energije se ne rodijo prav pogosto. Šele sedaj spoznavamo, koliko smo izgubili z njegovo smrtjo. Na srečo prihajajo mladi politiki, ki so prepričani, da mora Srbija hoditi po poti napredka, po kateri gredo države iz naše soseščine, na primer Bolgarija in Romunija. Včasih so bile po razvitosti za nami, sedaj pa nas prehitevajo.«

Ali je Kosovo tista prelomna točka, na kateri lahko pade ali zmaga evropska prihodnost Srbije?

»Kosovo je predvsem argument Koštunice in podobnih, da bi se čim dlje obdržali na oblasti. Njim ni toliko do Kosova kot do oblasti in do tega, da bodo ostali v zgodovini. Srbija je v 20. stoletju dobila več kot bi izgubila s samostojnostjo Kosova. Dobila je Vojvodino, ki je za Srbijo veliko bolj zanimiva in važna od Kosova. V takem razmišljanju nisem osamljen. Je pa v Srbiji tako, da tisti, ki rešuje probleme, ni simpatičen. Zato nekateri še vedno raje rešujejo tisto, kar se v resnici ne da rešiti.«

Mladost med Gorenjci

Presenetili ste me z izredno dobrim poznavanjem Gorenjske.

»Med študijem sem hudo zbolel in sem se štirikrat, skupaj več kot šest mesecev in pol, zdravil v zdravilišču Sonje Marinkovič v Mojstrani. Peš, z avtobusom in z avtoštopom sem prehodil skoraj vso Gorenjsko. Na Jesenice smo šli kar peš v visokem snegu kupovati gramofonske plošče. Povabili so me v mnoge hiše. Spoznal sem veliko deklet in fantov in z vsemi smo se dobro razumeli. Spominjam se naše glavne kuharice Mici Rabičeve. Njen sin Zdravko je bil vojak v Strumici, na jugu Makedonije. Smilila se mi je, ker je morala dva dni in dve noči potovati k njemu na obisk. Prijateljevali smo z znanim smučarskim skakalcem Marjanom Pečarjem, s Krznaričevimi fanti, s Tolarjevimi, s tekačico Lidijo Pšenica in še z mnogimi, katerih imen se ne spomnim. Leta 1965 ali 1966 sem bil na tekmi v Planici, na kateri je Čeh Raška skočil 134 metrov. Moji spomini na Gorenjsko so nepozabni!«

Ker so bili v Valjevo med drugo svetovno vojno izgnani številni Gorenjci, je bilo med Valjevom in Jesenicami sklenjeno pobratenje. Po osamosvojitvi Slovenije je sodelovanje zamrlo. Bi ga po Vašem mnenju kazalo oživiti?

»Seveda. Sam se že večkrat razmišljal o tem. V sodelovanje bi razen obeh občin morali vključiti še druge ustanove, na primer gospodarsko zbornico, bolnico, mojo novinarsko hišo, ki bi lahko sodelovala z jeseniškim Radiom Triglav. Krajevna skupnost Mojstrana bi lahko znova začela sodelovati z eno od krajevnih skupnosti iz območja Valjeva. Do danes so se ohranila tudi nekatera družinska prijateljstva. Možnosti je veliko. Pri svojem novinarskem raziskovanju zgodovine sem odkril številne vezi mojega mesta s Slovenijo. Morda se kdo od starejših Jeseničanov še spomni slavnega boksarja Panta Mitrovića, ki je pred drugo svetovno vojno živel in delal na Jesenicah, med drugo svetovno vojno pa je pomagal slovenskim izgnancem, med katerimi jih je bilo veliko z Gorenjske. Dve moji sošolki v gimnaziji sta bili rojeni v zakonu Slovenca in Valjevke. Prva je bila Angela Tavčar, druga pa Ivana Ulčar. Njen oče se je priključil partizanom in je padel v bojih za osvoboditev Beograda. Ugotovil sem, da je bil že leta 1887 v Valjevskih novinah objavljen dolg članek o Sloveniji, ki ga je napisal domačin, ki je študiral v Ljubljani. Leta 1914 je prišel v Valjevo na gimnazijo za učitelja telovadbe Josip Jeras iz Ljubljane. Svoje dijake je želel celo pripeljati na vseslovanski zlet v Ljubljani, vendar mu je vojna to preprečila. Na Drini in na Solunski fronti se je nato kot srbski vojak boril proti avstro-ogrski vojski in je bil predsednik društva slovenskih prostovoljcev na solunski fronti. Tudi direktor tovarne Gorenje v Valjevu, v kateri ima delo blizu 800 ljudi, se je poročil z domačinko …«

Ali lahko slovensko priznanje neodvisnosti Kosova dolgoročno vpliva na odnose med Slovenijo in Srbijo?

»Ne. Zaostritev je le prehodna. Spodbujajo jo pogosto sebični politiki. Razumni ljudje pa vedo, da morata Slovenija in Srbija ter njuni prebivalci še naprej sodelovati.«