Pasovc ni n`č kriv, da tak se je rodil

Kaga pa saseda praje?

Al luna polna je al' prazna,

se Pasovc nič ne pritožuje,

ko skrivnostno past za nežne duše snuje.

V marcu in aprilu najbolj je nevaren,

ko se njegova, pozimi speča strast,

prelevi v strašno, skrbno kosmateno past.

S klobaso in domačo zasko,

ga kot politike ni moč podkupiti,

njega, da se mu priljubiš,

moraš strastno poljubiti.

Iščoč naključno žrtev,

se vedno z brinjem nadišavi,

ko iskrivodlaki in skrivnostnega očesa

se na lov odpravi.

Za podvige svoje Pasovc

vremena ne izbira in ne lune,

le včasih Bedancu

mal' šarma sune.

Ta šarem Pasovc nosi kot nakit;

tudi ko je zima in ko veter brije,

še luna od bridke te lepote

se za oblake skrije.

 

A v zadnjem Zgornjesavcu

je županova bila objava;

da nevaren Pasovc je za “Ta damače”

da po dušah ranjenih rad skače.

A Pasavc, ta baraba je pregnana,

Se niti ne ozira na prepovedi župana.

 

A dragi moji; stvar o Pasovcu je taka,

da vsako leto, ko se zberemo,

skupaj ustvarimo junaka.

 

Tukaj zberemo najlepše svoje čare;

eden Pasovcu oči posodi,

drugi obleče ga po zadnji modi.

Tretji nagradil ga bo s pogumom,

četrti z vrlim, jasnim umom.

In kakšno žalostno dekle

bo s solzami obdarila našega junaka,

da se v lunini svetlobi

mu srebrno sveti dlaka.

 

A le zakaj se ga sleherni boji,

če v vsakem izmed nas

mal Pasovca živi?

 

Zato, ker včasih se bojimo svoje sence

in zamešamo si štrence.

tako v svojo past se ulovimo,

in vse na Pasovca zvalimo.

 

In zato Vam polagam na srce,

da Pasovc ni nič kriv,

da tak se je rodil.