Imam še sploh pravico živeti

Iskreno mi je žal, a si ne morem pomagati, 2. del

»V desetih dneh sem precej shujšal, tudi osivel sem. Na ženino željo sem obiskal zdravnika, ta me je napotil do psihiatra. Žal pa je slednji od mene zahteval, da moram težave reševati skupaj z ženo. Tega pa nisem hotel …«

Lojze je imel srečo, da mu denarja ni manjkalo. Imel ga je toliko, da je verjel, da se da vse, kar si človek zaželi, tudi kupiti.

»Tedne sem razmišljal, kako naj si 'kupim' dobro ime. Kaj naj naredim, da za mojo gnusobo ne bo izvedela žena, je bilo vprašanje, h kateremu sem se vračal sleherni trenutek dneva in noči. Na smrt sem se bal, da me bo v tistih posebnih trenutkih, ko so se mi v mislih ob pogledu na majhne dečke pocedile sline, zamamilo, da se dotaknem tudi lastnega, najmlajšega sina. Odločitev, ki mi je predstavljala edini izhod, je bila pošastno težka. Oglasil sem se pri portirju nekega motela. Vedel sem, da se tam zbirajo tudi prostitutke. Plačal sem mu osemdeset evrov, da mi je z eno uredil sestanek. Ni bila rosno mlada, a za to, kar sem nameraval storiti, je bila več kot odlična. Dogovorila sva se za sedemsto evrov, da je na sodišču, kjer sem vložil prošnjo za ločitev, igrala mojo ljubico.

Ne bom pozabil tistega prizora: žena je na vso moč jokala in rotila sodnico, naj mi ne nasede. Ker da jaz nisem takšen. Da je nikoli nisem varal in da je nikoli ne bom. Sodnica je potem vprašala še mojo 'ljubico', koliko časa se poznava, pa je ta povedala vse na način, kot sem jo prej podučil.

Najhuje je bilo, ko sem se moral odpovedati srečanjem s svojimi otroki. Če ne bi požrl nekaj apaurinov, bi se v tistih trenutkih zrušil in pred vsemi priznal, zakaj sem uprizoril maškarado. Žena je bila v obraz bela kot zid. Ni in ni mogla dojeti, da se hočem vsemu odpovedati. Že misel, da bi lahko naredil kaj grdega svojim otrokom, me je odvračala tako od žene kot od moje dece.

Začasno sem najel manjše stanovanje. A v njem nisem dolgo zdržal. Po eni strani me je preganjala misel na samomor, po drugi strani pa so se mi po glavi vrteli filmi, ki so obujali spomine na vse, kar je z menoj počel Marjan. Sam sebi sem se gnusil, ker sem ob teh videnjih vsakič znova doživel tudi orgazem.

V edini omari, ki sem jo imel v dnevni sobi, je bila samo pijača: od vodke in vinjaka do viljamovke in navadnega 'šnopca'. Litrsko steklenico sem 'udušil' v enem popoldnevu. Namesto večerje sem se oblekel v svileno žensko perilo. Našminkal sem se, vzel v roke otroško lutko in stopil pred ogledalo. Nato sem prižgal računalnik in si ogledal posnetek, kako se majhni fantki igrajo sami s seboj. Predstavljal sem si, da sem v njihovi družbi. Potem sem se začel tresti, z glavo sem butal ob steno. Prasec, postal si pedofil, so kričali glasovi v moji glavi. Nažrl sem se apaurinov in jih poplaknil s prvo steklenico, ki mi je prišla pod roke. Toliko se še spomnim, da sem odprl vrata, a sem se še v istem trenutku sesedel na prag. Takšnega, v nezavesti, me je našel eden od sosedov, ki je takoj poklical zdravnika in policijo. Sramota vseh sramot. Spet sem pristal na psihiatriji. Tajnici, ki me je zaman klicala na mobilno številko, sem se zlagal, da so mi odkrili raka, da grem na operacijo, da me nekaj časa ne bo.

Na psihiatriji sem ostal več mesecev. Na lastno željo. Bolj ko sem vrtal po svojih dejanjih in spominih, bolj sem se smilil sam sebi. Poskusi samomora so kljub terapiji postali moja stalnica. Prekleti Marjan, kaj si storil z menoj?!

Žena in otroci so nekako izvedeli, da imam 'raka'. Ko sem zapustil psihiatrijo in se vrnil domov, mi je tajnica prinesla polno aktovko njihovih pisem. Prebral sem samo pismo od najstarejšega. V njem se mi je odrekel in me preklel. Ostala pisma sem stlačil v vrečko za smeti in jih neprebrana odnesel v zabojnik.

V službi sem prosil za premestitev na drugi konec Slovenije. Srce me je bolelo, ko sem moji lepi Gorenjski dajal slovo! A ni šlo drugače! Nihče ni smel vedeti, s kakšno zverjo v duši moram živeti.

Ni mi bilo lahko. Bil sem razklan, samomorilen, sovražen do sebe. Pogosto sem se spraševal, kako to, da je prišla grozljiva preteklost tako pozno za menoj. Psihiater mi je dejal, da je vsega kriv ''sprožilec''. Pride do sosledja situacij, trenutkov, v glavi se prebudijo slike … Kadar je zver podivjala, sem se vrnil na psihiatrijo. Oddelčna sestra me je imela rada, saj je vedela, kaj preživljam. Nekoč mi je omenila psihoterapevta, ki bi mi lahko pomagal. Nehote sem jo hotel hvaležno objeti. A mi ni uspelo, ker se je hitro odmaknila od mene, kot bi bil kužen.

No, takoj ko sem le lahko, sem ga poiskal. Kar oddahnilo se mi je, ko mi je prisluhnil in mi obljubil, da mi bo pomagal. Največ je bilo vredno, da sem mu lahko zaupal vse, kar mi je ležalo v srcu, in tudi vse, kar sem si želel in počel, kadar sem bil sam. Tudi v službi so bili veseli, da sem končno zaključil z 'obsevanji in kemoterapijami'. O, kako rad bi jim povedal, da jim že ves čas lažem, a nisem mogel!

Skupina, ki sem jo redno obiskoval, mi je vlila malo samozavesti. Zdelo se mi je, da bom manj ranljiv, če bom imel ob sebi žensko. Spet sem poiskal eno, ki je proti plačilu hodila z menoj na pohode, na jadranje, na skupinska potovanja. Bila je vesela, da je dobila dvojno plačilo, ne da bi ji bilo treba zlesti z menoj v posteljo.

Alkoholu sem se vdajal le, kadar sem bil doma sam. Napil sem se do nezavesti, tako me je bilo strah mojih prekletih skritih želja!

Včasih premišljujem, kako živijo žena in otroci. Takrat je najhuje. Bolečina zaradi laži, ki sem jim jih izrekel, je neznosna. Po drugi strani pa se zavedam, da bi jim z resnico uničil življenje.

Zavedam se, da ne bom umrl naravne smrti. Si je ne zaslužim! Če za krotenje izrojene in izprijene želje ne bodo več zadoščala zdravila, psihiatrija, moj psihoterapevt, si bom sodil sam. Takšni, kot sem jaz, nimajo pravice živeti.« (Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / sreda, 12. marec 2008 / 07:00

Folkloristi pri županu

Župan Damijan Perne je februarja gostil člane uspešne Akademske folklorne skupine Ozara.

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / sobota, 11. februar 2023 / 15:54

Prostovoljci so del planiške tradicije

Na FIS svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Planici bo pomagalo kar 1500 prostovoljcev, med njimi tudi čez sto tujcev iz 22 držav, kot je povedala Nataša Albreht iz OK Planica. Prostovoljci...

Slovenija / sobota, 11. februar 2023 / 15:53

Mladi glasbeniki navdušujejo

Ta teden so slovenske organizacije na Koroškem organizirale številne prireditve. V Celovcu so se na občnem zboru zbrali člani Društva koroških slovenskih pravnikov. Še naprej ga bo vodil odvetnik R...

Šport / sobota, 11. februar 2023 / 15:51

Favoriti za odličja tudi Slovenci

Za FIS svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju je prijavljenih okrog 750 tekmovalcev iz 63 držav, med njimi bodo številni sploh prvič v Planici. Glede na dosedanjo sezono lahko največ pričakujemo od...

Kranj / sobota, 11. februar 2023 / 15:50

Izobraževalni dan kranjske bolnišnice

V Kranju je pred nedavnim potekal tretji Izobraževalni dan Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo (BGP) Kranj, ki je bil namenjen medicinskim sestram, babicam, zdravnikom, patronažni službi ter...

Gospodarstvo / sobota, 11. februar 2023 / 14:30

Z eVročanjem do dvosmernega poslovanja

Dohodninski zavezanci, ki lani niso uveljavljali olajšave za vzdrževane družinske člane, in tisti, ki so jo uveljavljali, a jo želijo spremeniti, lahko to storijo pri informativnem izračunu dohodni...