Imam še sploh pravico živeti

Iskreno mi je žal, a si ne morem pomagati, 2. del

»V desetih dneh sem precej shujšal, tudi osivel sem. Na ženino željo sem obiskal zdravnika, ta me je napotil do psihiatra. Žal pa je slednji od mene zahteval, da moram težave reševati skupaj z ženo. Tega pa nisem hotel …«

Lojze je imel srečo, da mu denarja ni manjkalo. Imel ga je toliko, da je verjel, da se da vse, kar si človek zaželi, tudi kupiti.

»Tedne sem razmišljal, kako naj si 'kupim' dobro ime. Kaj naj naredim, da za mojo gnusobo ne bo izvedela žena, je bilo vprašanje, h kateremu sem se vračal sleherni trenutek dneva in noči. Na smrt sem se bal, da me bo v tistih posebnih trenutkih, ko so se mi v mislih ob pogledu na majhne dečke pocedile sline, zamamilo, da se dotaknem tudi lastnega, najmlajšega sina. Odločitev, ki mi je predstavljala edini izhod, je bila pošastno težka. Oglasil sem se pri portirju nekega motela. Vedel sem, da se tam zbirajo tudi prostitutke. Plačal sem mu osemdeset evrov, da mi je z eno uredil sestanek. Ni bila rosno mlada, a za to, kar sem nameraval storiti, je bila več kot odlična. Dogovorila sva se za sedemsto evrov, da je na sodišču, kjer sem vložil prošnjo za ločitev, igrala mojo ljubico.

Ne bom pozabil tistega prizora: žena je na vso moč jokala in rotila sodnico, naj mi ne nasede. Ker da jaz nisem takšen. Da je nikoli nisem varal in da je nikoli ne bom. Sodnica je potem vprašala še mojo 'ljubico', koliko časa se poznava, pa je ta povedala vse na način, kot sem jo prej podučil.

Najhuje je bilo, ko sem se moral odpovedati srečanjem s svojimi otroki. Če ne bi požrl nekaj apaurinov, bi se v tistih trenutkih zrušil in pred vsemi priznal, zakaj sem uprizoril maškarado. Žena je bila v obraz bela kot zid. Ni in ni mogla dojeti, da se hočem vsemu odpovedati. Že misel, da bi lahko naredil kaj grdega svojim otrokom, me je odvračala tako od žene kot od moje dece.

Začasno sem najel manjše stanovanje. A v njem nisem dolgo zdržal. Po eni strani me je preganjala misel na samomor, po drugi strani pa so se mi po glavi vrteli filmi, ki so obujali spomine na vse, kar je z menoj počel Marjan. Sam sebi sem se gnusil, ker sem ob teh videnjih vsakič znova doživel tudi orgazem.

V edini omari, ki sem jo imel v dnevni sobi, je bila samo pijača: od vodke in vinjaka do viljamovke in navadnega 'šnopca'. Litrsko steklenico sem 'udušil' v enem popoldnevu. Namesto večerje sem se oblekel v svileno žensko perilo. Našminkal sem se, vzel v roke otroško lutko in stopil pred ogledalo. Nato sem prižgal računalnik in si ogledal posnetek, kako se majhni fantki igrajo sami s seboj. Predstavljal sem si, da sem v njihovi družbi. Potem sem se začel tresti, z glavo sem butal ob steno. Prasec, postal si pedofil, so kričali glasovi v moji glavi. Nažrl sem se apaurinov in jih poplaknil s prvo steklenico, ki mi je prišla pod roke. Toliko se še spomnim, da sem odprl vrata, a sem se še v istem trenutku sesedel na prag. Takšnega, v nezavesti, me je našel eden od sosedov, ki je takoj poklical zdravnika in policijo. Sramota vseh sramot. Spet sem pristal na psihiatriji. Tajnici, ki me je zaman klicala na mobilno številko, sem se zlagal, da so mi odkrili raka, da grem na operacijo, da me nekaj časa ne bo.

Na psihiatriji sem ostal več mesecev. Na lastno željo. Bolj ko sem vrtal po svojih dejanjih in spominih, bolj sem se smilil sam sebi. Poskusi samomora so kljub terapiji postali moja stalnica. Prekleti Marjan, kaj si storil z menoj?!

Žena in otroci so nekako izvedeli, da imam 'raka'. Ko sem zapustil psihiatrijo in se vrnil domov, mi je tajnica prinesla polno aktovko njihovih pisem. Prebral sem samo pismo od najstarejšega. V njem se mi je odrekel in me preklel. Ostala pisma sem stlačil v vrečko za smeti in jih neprebrana odnesel v zabojnik.

V službi sem prosil za premestitev na drugi konec Slovenije. Srce me je bolelo, ko sem moji lepi Gorenjski dajal slovo! A ni šlo drugače! Nihče ni smel vedeti, s kakšno zverjo v duši moram živeti.

Ni mi bilo lahko. Bil sem razklan, samomorilen, sovražen do sebe. Pogosto sem se spraševal, kako to, da je prišla grozljiva preteklost tako pozno za menoj. Psihiater mi je dejal, da je vsega kriv ''sprožilec''. Pride do sosledja situacij, trenutkov, v glavi se prebudijo slike … Kadar je zver podivjala, sem se vrnil na psihiatrijo. Oddelčna sestra me je imela rada, saj je vedela, kaj preživljam. Nekoč mi je omenila psihoterapevta, ki bi mi lahko pomagal. Nehote sem jo hotel hvaležno objeti. A mi ni uspelo, ker se je hitro odmaknila od mene, kot bi bil kužen.

No, takoj ko sem le lahko, sem ga poiskal. Kar oddahnilo se mi je, ko mi je prisluhnil in mi obljubil, da mi bo pomagal. Največ je bilo vredno, da sem mu lahko zaupal vse, kar mi je ležalo v srcu, in tudi vse, kar sem si želel in počel, kadar sem bil sam. Tudi v službi so bili veseli, da sem končno zaključil z 'obsevanji in kemoterapijami'. O, kako rad bi jim povedal, da jim že ves čas lažem, a nisem mogel!

Skupina, ki sem jo redno obiskoval, mi je vlila malo samozavesti. Zdelo se mi je, da bom manj ranljiv, če bom imel ob sebi žensko. Spet sem poiskal eno, ki je proti plačilu hodila z menoj na pohode, na jadranje, na skupinska potovanja. Bila je vesela, da je dobila dvojno plačilo, ne da bi ji bilo treba zlesti z menoj v posteljo.

Alkoholu sem se vdajal le, kadar sem bil doma sam. Napil sem se do nezavesti, tako me je bilo strah mojih prekletih skritih želja!

Včasih premišljujem, kako živijo žena in otroci. Takrat je najhuje. Bolečina zaradi laži, ki sem jim jih izrekel, je neznosna. Po drugi strani pa se zavedam, da bi jim z resnico uničil življenje.

Zavedam se, da ne bom umrl naravne smrti. Si je ne zaslužim! Če za krotenje izrojene in izprijene želje ne bodo več zadoščala zdravila, psihiatrija, moj psihoterapevt, si bom sodil sam. Takšni, kot sem jaz, nimajo pravice živeti.« (Konec)