Narava skozi lovčeve oči

Črtice Nikolaja Lapuha, gozdarja, varuha narave in lovca, so v začetku leta izšle tudi v knjižni obliki.

Radovljica - Doslej so Lapuhove črtice, kratke zgodbe o srečanjih z naravo, izhajale v stanovski reviji Lovec, v knjižni obliki pa so izšle prav ob stoti obletnici organiziranega lovstva pri nas in ob petdeseti obletnici avtorjevega druženja z lovsko bratovščino. »Zgodbe so trideset let nastajale spontano – doživetja v naravi so počasi zorela v meni in se korak za korakom oblikovala v zgodbe. V tihoti gozdnega miru sem jih zasnoval in potem ob priložnosti tudi zapisal. Več kot je bilo črtic napisanih, bolj je v meni zorela misel na knjigo. Morda tudi zato, ker so bile med ljudmi tako lepo sprejete. Dostikrat se mi je zgodilo, da so me spraševali: Nikolaj, kako to, da v novem Lovcu ni nobene tvoje zgodbe?«

Dar za pisanje je podedoval po očetu Stanku Lapuhu, pravi. »Moj oče je bil tudi izreden naravovarstveni učitelj. Ko se je vrni z lova, mi je ponavadi prinesel prazne naboje in jaz sem ga vedno vprašal: »Si mi prinesel kaj lovske malice?«

Tako so se začela njegova druženja z lovstvom, ki ga je vedno razumel predvsem kot obliko zbliževanja z naravo. Takšne so v svojem sporočilu tudi njegove črtice: polne občudovanja in spoštovanja do narave ter kritične do človekovih posegov vanjo. Prav spoštljivega odnosa do narave je želel naučiti tudi mlajše generacije lovcev. »Trideset let sem predaval na lovskih tečajih za pripravnike na lovski izpit in nekako se mi je zdelo, da je tudi narava, kakršno vidimo skozi oči pisateljev, del njihove vzgoje. Kako je suhoparen strokoven opis divjega petelina lepo dopolnila Finžgarjeva črtica »Na petelina«! »

A zdaj, pravi, je vse drugače. Lov je drugačen, človekov odnos do narave vedno bolj brutalen. Še vedno je kritičen do sveta, ki ga v zadnjih letih zaradi bolezni bolj ko ne opazuje skozi okno svoje sobe. In prav skozi to okno lahko opazuje tudi naravo, ki kot da se zdaj vendarle vrača k njemu: »Ko sem bil najbolj bolan, sem skozi okno svoje sobe lahko opazoval vrane – vsak dan so prihajale - pa šest srak in detla, ki prileti na oreh. Brgleza, vrabce, sinice ... Tudi na Golniku, v bolnišnici: gledam skozi okno – december je, sneg vsepovsod, iz gozda pride srna z dvema mladičema. Z druge strani veverica ... » pripoveduje, kot bi spet stopil v eno svojih zgodb.