Mislite, da imam majhnega? (3)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / petek, 25. april 2008 / 06:00

Pozdravil me je z nerodnim, a vljudnim "dober dan, gospa", pa čeprav je imelo njegovo spletno ime dodano dvaindvajsetico, sem si mislila, ker je že vljudno začel, če spregovorim besedo ali dve z njim, me pa res ne bo konec.

Napaka. »Povej.« »Gospa, oprostite, vas lahko nekaj vprašam? Ne bom vas motil, samo vprašal bi nekaj.« »Izvoli.« »Gospa, a mislite, da imam premajhnega lulčka?« Začela sem se glasno smejati. Kje hudiča me najdejo … »Kako pa naj jaz to vem?« »Vam pošljem fotografijo?« »Joj, ne rabim fotografije tvojega golega tiča. Lepo te prosim.« »Če nočete, pa nič.«

Ker nisem odgovorila, je čez nekaj minut poskusil še enkrat. Ubral je drugo taktiko. »Gospa, še to bi vam povedal. Zelo ste lepa.« Kot večina žensk ne, tudi jaz nisem imuna na komplimente, tako da sem se odzvala, vendar ker komplimentov nikoli nisem znala sprejemati, je bil ta odziv temu primeren. Kratek in osoren. Predvsem pa me je zanimalo, od kod mu ideja, da sem lepa, če me še nikoli v življenju ni videl.

To njega tako ali tako ni zanimalo. Važno je bilo, da je znova pritegnil pozornost. »Ampak vseeno. Kaj mislite? Imam premajhnega?« »Pa od kod ti ta ideja?« »Rad imam starejše ženske in tukaj z njimi klepetam. Se pa s kakšno sem in tja zmenim, pa so mi do sedaj vse rekle, da imam premajhnega.« »Kaj pa si odvrnil?« »Ja nič. Kaj naj … Če tako pravijo, bo že držalo. Malo me je bilo sram. Kaj pa vi mislite, kako je s tem? Kakšni pa so ženskam všeč? Če smem vprašati …«

Najraje bi rekla: ne, ne smeš vprašati. Izpadel je kot štiriletni otrok, ki ga 'drži' faza vprašanj. Vseeno je bil pogovor dovolj smešen, da bi bil lahko na oni strani računalnika odrasel moški, za njim pa horda sodelavcev, ki se od smeha valjajo po tleh. Spomnila sem se, kako sta se pred leti kolega prijavila na spletno stran za zmenke kot dve štajerski sostanovalki, ki iščeta družbo za sproščujoča preživljanja dolgočasnih večerov. Moški so njun profil s spletno pošto dobesedno zasuli, fanta pa sta se zabavala. Celo tako daleč sta šla, da sta se ob isti uri zmenila s tremi fanti na istem mestu – pod njunim delovnim oknom ob javni razsvetljavi, na obeh straneh ceste. Ob petih popoldne je bil ves kolektiv na oknih in spremljal, kako so se na pločniku pojavili trije moški. In to z rožami v rokah. Mladeniča sta si namreč omislila celo prepoznavni znak: Štajerki, ki imata radi gerbere. Kot da nagelj ni dovolj.

»No, povejte. Kakšni so ženskam všeč? Kakšen pa mora biti za vas, da je dovolj velik,« ni odnehal. »Glej, če delaš anketo, potem je pač odvisno od ženske same, kaj ji prija in kaj ne; če si res star 22 let, boš počasi sam ugotovil, kako je to okoli dolžin in če so se 'Kranjcem dneva zjasnila', se bodo tebi tudi; če me imaš pa za norca, potem pa tako ali tako ta tvoj tič nikoli ne bo dovolj velik.«

Zaprla sem pogovorno okno in se odjavila s portala. Niti poslovila se nisem. Dovolj je bilo za danes.