Z denarjem je zmeraj križ

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Gorenjska / / 06:00

To pomlad se veliko govori o finančni krizi. Začela se je v Ameriki in postala svetovna. Prav, a kaj moremo? Po mojem je s financami tako ali tako zmeraj križ. Kriza je, če denarja nimaš, težave pa imajo tudi tisti, ki ga imajo preveč: kam ga naložiti, da se ne bo izgubil? Ene navdaja pohlep, druge zavist, eni prekomerno bogatijo, drugi se pogrezajo v bedo in siromaštvo ...

Podpisani sem sicer eden zadnjih, ki bi bili poklicani soditi o teh rečeh. Tičejo se me pa nič manj kot koga drugega. Tudi moje osebne finance so namreč v permanentni krizi. Ta je tako velika, da je ne morem rešiti niti s pomočjo »banke s posluhom«, v kateri hranim svoj skromni saldo. Človek je v teh rečeh res revež; še svojih težav ne zna rešiti, kaj šele, da bi znal drugim svetovati, kako to narediti. Navadno se reče: delaj, pa boš imel. Hkrati pa se ve, da je z delom mogoče le bolj ali manj spodobno preživeti, obogateti pač ne. Kdor hoče obogateti, mora biti ob pravem času na pravem kraju, imeti prave informacije in si upati tvegati. Danes bi rekli, da mora biti vsaj malo tajkuna. Toda, kot rečeno: tudi če se dokoplješ do veliko denarja, imaš z njim spet težave in si še naprej v krizi, iz katere ne moreš.

Če bi nekdo izumil učinkovit in splošno veljavni recept, kako iz denarne krize, bi dobil najmanj Nobelovo nagrado za ekonomijo. A kaj, ko bi imel potem spet problem, kam ta denar naložiti. Nobelova ti namreč navrže kar dober milijon evrov! Kam bi z njimi? Temu podobno vprašanje sem postavil že na Glasovi preji, ki je bila pred uvedbo evra na sedežu Gorenjske banka v Kranju (»Tolar odhaja, prihaja evro«, 16. novembra 2006). Dr. Brane Bertoncelj, bančnik (njegov rod izvira iz Stare Oselice v Poljanski dolini), ki je bil v tistem prelomnem času v Banki Slovenije zadolžen za dejansko uvedbo evrske gotovine v Sloveniji, je v tej zvezi izpostavil staro židovsko pravilo varne porazdelitve finančnega premoženja na tri tretjine: eno naložimo v gotovino, drugo v zlato, tretjo v nepremičnine. Če bi deponirali ves denar v banki, bi bil sicer še kar na varnem, a donos ne bi bil prav visok. Če bi vsega naložili v t. i. hedge sklade (takšne, ki so sicer zelo donosni, a hkrati hudo tvegani), bi lani pridobili kako četrtino, v zadnjih dveh letošnjih mesecih pa celo tretjino izgubili. Če bi ravnali kot Židje, bi imeli dve tretjini premoženja v zlatu in nepremičninah, v bankah in na borzi pa le eno. Prvi dve bi sicer ohranjali vrednost, dobičkonosna bi lahko bila le tretja. Židovsko pravilo je torej za »ziheraše«, kakršni smo povečini in prislovično tudi Gorenjci.

»Banka in denar sta preveč resni stvari, da bi se z njima ukvarjali pustolovci,« je v svojem intervjuju za Gorenjski glas (11. aprila 2008) povedal Zlatko Kavčič, predsednik uprave Gorenjske banke. Objava njegove osebne odločitve, da odhaja v pokoj, je bila za Gorenjce novica dneva, najbrž tudi meseca, odmevala je po vsej Sloveniji. Njegovo ime je postalo sinonim za banko, ki jo vodi že 18 let. Ta banka pa sinonim za »nepustolovsko« finančno ustanovo. Imeti v njej denar sicer ni (bilo) najbolj donosno, zato pa razmeroma varno. To se je pokazalo zlasti v letih, ko je razpadala Jugoslavija in se osamosvajala Slovenija in z njo njene finančne institucije, med katerimi je Gorenjska banka po različnih strokovnih merilih ena najboljših. Banka za tiste, ki se v svojih finančnih odločitvah ravnajo po »židovskem« pravilu, ki je hkrati nadvse »gorenjsko« – primerno za tiste, ki imamo del svojega premoženja v lastni hiši oziroma stanovanju, del v »družinski srebrnini«, del pa v banki in delnicah. Taki pa smo v teh krajih v večini in takih razne finančne krize ne prizadenejo prav veliko.

Finančne krize zadevajo vse, prizadenejo pa predvsem tiste, ki majo denarja premalo ali preveč. Prvi so vredni sočutja in pomoči, drugi se nam ne smejo prav nič smiliti, ko preberemo, koliko so v tej ali oni finančni operaciji izgubili in zato zapadli v »krizo«. Tudi zavist, ki mnoge razžira ob njihovih uspehih, ni čednost. Škoduje predvsem tistemu, ki zavida; oni, ki je zavidan, je še vidi ne. Pohlep in zavist sta po starem nauku Cerkve dva od sedmih smrtnih grehov (nemalokrat zadevata celo ravnanje Cerkve same). V začetku marca pa smo iz Vatikana izvedeli še za sedem novih smrtnih grehov, med katerimi je tudi »prekomerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo«. Mar ni to le nova oblika človeškega pohlepa? Pohlep je tisti, ki povzroča tako imenovane finančne krize. Ene peha v bedo in siromaštvo, drugim omogoča prekomerno bogatenje, ki človeka bolj kvari kot osreči. Varujmo se torej pohlepa in premagujmo v sebi zavist, pa bomo imeli zmeraj ravno prav.