Iz slovenske povprečnosti na študij v tujino

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gorenjska / četrtek, 24. april 2008 / 06:00

Maša, Brigita in Žiga so študenti Filozofske fakultete v Ljubljani, vsi stari po 24 let, vsi študenti jezikov in trenutno na študentski izmenjavi v tujini. Trije Gorenjci, ki jim je Slovenija premajhna oziroma želijo življenjske izkušnje, znanje in še kaj nadgraditi v tujem okolju.

Kot še 800 slovenskih študentov, ki letošnje študijsko leto semester ali dva prek programa Erasmus za izmenjavo študentov študirajo na eni od univerz v Evropski uniji, in morda še nekaj sto, ki gredo na izmenjave preko medvladnih pogodb kjerkoli na svetu. Pogoji (vsaj prek programa Erasmus) niso zelo strogi, saj mora študent uspešno zaključiti prvi letnik študija in le v primeru velike konkurence kolegov izpolnjevati še nekaj drugih pogojev. Program Erasmus so začeli v Sloveniji izvajati leta 1999, največ študentov, ki študirajo v tujini, pa prihaja s Filozofske in Ekonomske fakultete.

Maša Flisar je študentka španščine in pedagogike iz Volčjega Potoka, ki v Sevilli od septembra lani študira španščino. »Kljub temu da je bila izmenjava potrjena le za španski jezik, lahko izbereš vse, kar te veseli,« pravi. Brigita Benedik iz Tržiča v Ljubljani študira angleščino in španščino, v Sevilli pa bo en semester pripravljala diplomo: »Že od začetka študija sem si želela v Španijo, saj sem zaljubljena v to deželo in jezik. Takšna izkušnja mi veliko pomeni.« Tudi Žiga Mujakić s Kočne nad Jesenicami v Pragi piše diplomsko nalogo: »V Ljubljani sem že zaključil študij francoščine, končujem študij ruščine in češčine.«

Za Žigo to ni prva izmenjava. S programom Erasmus je en semester v Bruslju študiral francoščino, v Pragi pa je na podlagi medvladne pogodbe. »Na splošno velja, da je za študij jezikov na moji fakulteti več vrst izmenjav, ki so dokaj lahko dostopne,« pravi. Ti dve izmenjavi pa nista njegovi edini, saj se samostojnih pohodov do znanja jezikov v tujini udeležuje že desetletje. »Moj prvi jezikovni tečaj je bil poletni tečaj angleščine v Angliji, po zaključku 7. razreda osnovne šole. Imel sem srečo, da so mi ga omogočili starši in me tako mladega sploh pustili za več tednov v tujino. Takšni tečaji takrat še niso bili tako množični kot danes, hkrati so bili še relativno poceni,« pravi Žiga in nadaljuje z naštevanjem kasnejših tečajev: tečaj ruščine v Sankt Peterburgu, s štipendijo flamske vlade je izpopolnjeval nizozemščino v Gentu in s francosko štipendijo za bodoče profesorje francoščine v Grenoblu. »Brez pridobljenih štipendij in udeleževanj tečajev bi bilo moje znanje francoščine in nizozemščine siromašnejše, predvsem pa poznavanje tamkajšnjega načina življenja,« pravi poliglot s Kočne.

Dolgoletne želje po študiju na tujem

Mislili bi, da je odločitev za študij v tujini dokaj lahka, še posebej za naše sogovornike. Nekaj reči pa je le potrebno doreči pred odhodom. »Pred odhodom se moraš z domačimi profesorji dogovoriti, katere izpite bodo priznali. Žal večina slovenskih univerz nima urejenega kreditnega sistema, zato zelo težko priznajo katerikoli izpit,« pove Maša, ki bo v sklopu študija španskega jezika v Sevilli opravila tri izpite, od katerih pa noben v Sloveniji ne bo popolnoma priznan. Že od nekdaj si je želela na študij v tujino, prek programa Erasmus je ugodneje kot na lastno pest, zato ni dolgo premišljevala. »Dobila sem štipendijo, ki jo dobi vsak študent, ki zaključi vsaj prvi letnik na domači fakulteti. Brez tega bi bilo težko,« premišljuje Maša, ki je za možnost izmenjave slišala od kolegov na fakulteti, največ od tistih, ki so na izmenjavi že bili.

»Nisem izbirala kar na slepo, samo da bi odšla. Vedela sem, da mi je Španija všeč, lani sem obiskala kolegico v Sevilli in se odločila,« pojasni Maša Flisar, ki se je odločila glede na velikost mesta (Sevilla šteje okoli 700 tisoč prebivalcev), glede na ceno najema stanovanja in splošne življenjske stroške, kot tudi obštudijskega življenja, torej kaj bo lahko počela poleg študija. Podobno je tudi pri ostalih sogovornikih. Žiga je za študijske izmenjave izvedel na fakulteti, kjer je dobil tudi vse druge potrebne informacije. Tako pri programu Erasmus kot za štipendije tujih vlad. »Prek Erasmusa in štipendij tujih vlad je lažje, težje pa je uspeti pri prijavah na krajša izpopolnjevanja, predvsem v poletnih dneh, saj je preprosto več kandidatov kot štipendij,« razloži.

Pot osamosvojitve

Brigita je vse potrebne informacije pridobila kar v Erasmusovi pisarni in prek predstavitve na fakulteti, predvsem pa od kolegov, ki so na takšni izmenjavi že bili in so največkrat govorili le o pozitivnih izkušnjah, ki tako veliko pomenijo pri nadaljevanju študentske in študijske poti. »Doma niso imeli zadržkov. Vedno so me spodbujali k učenju in tako tudi pri odločitvi za odhod na študij v tujino. Tudi sedaj mi stojijo ob strani, tako moralno kot tudi finančno. Štipendija, ki sem si jo pridobila, zadostuje zgolj za najemnino, zato mi pomaga tako fant kot starši,« pojasnjuje Brigita Benedik, ki je tako kot Maša Španijo obiskala že lani in pregledala veliko možnosti. Za študij v Sevilli se je odločila v trenutku. »Ko sem prvič prišla v Sevillo, sem vedela, da je zame, saj ni ne prevelika ne premajhna. Mesto ima dušo, ulice te pritegnejo, ljudje so polni življenja,« opiše odločitev.

Žiga pravi, da ga starši nenehno spodbujajo: »Verjetno bi raje videli, da bi bil več doma, ampak mi tega ne dajo vedeti, kar cenim.« Mašo so starši najprej vprašali, ali se ji glede na priznavanje izpitov študij sploh izplača: »Vendar greš in se tudi osamosvojiš. Saj to ni nič strašnega. Iz Prekmurja gredo v Ljubljano študirat že z 18 leti, drugi pa šele tako doživimo študentsko življenje. Na ta način sem tudi želela videti, ali sem sposobna živeti v tujini, kako bom pogrešala domače in podobno. Tako ali tako smo v rednih stikih prek interneta (smeh).«

Odločitve ne obžalujejo

Prvo, kar čaka tujega študenta, je iskanje stanovanja. »Takoj po prihodu sem morala poiskati stanovanje in si urediti vse potrebno za študij, pa čeprav je bilo lepo vreme in sem ga želela izkoristiti,« pove Maša in dodaja, da je imela s stanovanjem veliko srečo, saj je relativno poceni, poleg nje pa so v stanovanju še štiri španske študentke, s katerimi nenehno izpopolnjuje jezikovne veščine. Brigita si je nevšečnosti s stanovanjem prihranila, saj je že mesec pred odhodom našla primerno domovanje za naslednjih šest mesecev. »Po dobrem mesecu lahko rečem, da je bilo najtežje na začetku. Vse je novo, ničesar ne poznaš, življenje na fakulteti je povsem drugačno. Potem pa spoznavaš ljudi, z njimi pa tudi mesto. In vse bolj sem navdušena, zato mi ni žal za to odločitev niti za trenutek,« pravi Brigita, ki prek ljudi in doživetij izboljšuje tudi znanje španskega jezika, čeprav si stanovanje deli še s Francozinjo, Italijanko in Nemko.

Žiga Mujakić se je za Prago odločil preprosto zato, ker je to češka prestolnica z več kot milijonom prebivalcev: »Praga človeku v vsakem trenutku ponuja veliko izbire, kaj početi. Vzrok za dolgočasje je edino lenoba (smeh).« Za razliko od Brigite in Maše stanovanja ni iskal, saj prebiva v študentskem domu, prehranjuje se v študentski menzi. »Za slovenskega študenta, ki je vajen kosil na študentske bone v običajnih restavracijah, je to verjetno najhujši kulturni šok. Hrana res ni nič posebnega, vendar nisem na Češkem zato, da bi vsak dan zapravljal čas za kuhanje ali denar za kosila v restavracijah. Je veliko pomembnejših stvari,« drugo plat študija v tujini predstavi Žiga, ki si ob pisanju diplomske naloge in obiskovanja predavanj rad ogleda tudi kak češki film ali predstavo, nekaj časa mu ostane tudi za sprehode po prestolnici, druženje s Čehi in drugimi tujimi študenti.

Doslej ni obžaloval še nobenega dneva študija v tujini, čeprav: »Seveda se zgodi tudi slab dan, ko se ti vse zagabi, ampak takšni dnevi pridejo tudi, če si vse dni doma in čepiš za pečjo.« Maša pravi, da ji ni niti malo žal za odhod na študij v tujino in o tem nikoli ne dvomi. Nasprotno, pravi, da je bila to najboljša odločitev v življenju: »Sedaj imamo veliko prijateljev iz tujine, naučila sem se kuhati, izboljšala svoje znanje španskega jezika in še veliko, veliko drugih reči je. Predvsem pa, živim v velikem mestu, ki mu vlada multikulturnost in spoštovanje do vseh.«

Poleg študija tudi druge dejavnosti

»Pri izbiri predavanj na Filozofski fakulteti v Pragi sem popolnoma prost, zato sem izbral vse, kar me zanima, ali se v Sloveniji ne predava. Razen tega obiskujem tudi tečaje češčine za tujce,« pojasni Žiga, ki prek športa skrbi tudi za telesno kondicijo. Maša je nad študijem v Sevilli malce razočarana: »Na predavanjih za španščino so študenti preveč nezainteresirani in skoraj vseskozi tiho, malce več sodelovanja je pri pedagogiki.« Kot velik plus šteje spoznavanje novih prijateljev na seviljski univerzi, ki prihajajo iz Evrope in Združenih držav. Poleg obveznih predavanj in pedagogike na filozofski fakulteti se uči še salso, ruščino in portugalščino, enkrat na mesec za prijatelje pripravlja slovenska kosila in se seveda tudi zabava. »Posebej rada grem na zabave Erasmusa, saj se lahko vidimo le takrat, sicer je tempo življenja zelo pester. Razen tega spoznavam tudi Andaluzijo, obiskala sem Valencio, kar z nizkocenovnim letalskim prevoznikom res ni težko,« pove Maša.

Študij v tujini zagotovo ni dopust, pravi Brigita in dodaja, da toliko denarja ne bi zapravila zgolj za zabavo. »Seveda pa to ni le študij jezika na fakulteti, kar bi lahko počela tudi doma, ampak tudi na ulici, ko se pogovarjaš z domačini in tujimi študenti, spoznavaš njihove običaje, kulturo in jezik. Danes lahko rečem, da Sevillo dobro poznam, večkrat sem obiskala tudi druge kraje v Andaluziji.« »Država nam prek štipendije doda približno polovico denarja, ki ga potrebuješ,« pojasni Maša in nadaljuje: »Zato je zelo pomembno, kje ješ in spiš, hkrati pa se moraš na vsakem koraku braniti (ne)pričakovanih stroškov, kot so rjuhe, knjige, avtobusna vozovnica in podobno. Zelo sem hvaležna staršem in bratu, ki mi pomagajo.«

Žiga ugotavlja, da v nobenem primeru pri študiju v tujini ne gre za finančno pomoč Slovenije. »Ker študiram tuje jezike, so mi pomagali predvsem s štipendijami države gostiteljice ali pa sem pomoč dobil na osnovi bilateralnih pogodb med Slovenijo in drugimi državami,« pojasnjuje. Brigita na vprašanje, kakšne težave tarejo gorenjske študente v tujini, pravi, da je vse drago: »Včasih pa naletiš tudi na netolerantne domačine, ki jim tujci nismo preveč všeč, čeprav je večina izredno prijaznih. Pričakovala sem, da bodo še bolj odprti, vendar to ni moj problem. Edina prava težava je bila na začetku, ko sem se morala spopasti z birokracijo.«

»Za mene je to hkrati dopust in študij,« pove Maša. »Doma bi zagotovo študirala bolj zavzeto, saj bi imela več izpitov kot tu, ki jih bom tako ali tako morala še dodatno zagovarjati doma. Vendar pa, nikoli mi ne bo žal za odhod, pa čeprav bom zaradi tega kasneje diplomirala, saj mi bo šel španski jezik zagotovo bolje, kot če ne bi bila tu.« »Študiram češčino in s tem tudi češko kulturo, življenje, njihovo razmišljanje in podobno. Zato je vsak dan, ki ga preživim v Pragi, po svoje čas študija, tudi ko grem v kino, trgovino ali berem časopise. Če bi študiral kaj drugega, okolje ne bi igralo takšne vloge. Predstavljam si, na primer, fiziko v Pragi se da bistveno drugače študirati kot v Sloveniji ali kjerkoli drugje,« svoje poglede na vprašanje, ali je to pravi študij ali tudi dopust, pove Žiga. Dodaja, da obstajajo razlike v pristopih in profesorjih, a ko končaš študijske knjige, se študij konča: »Pri jeziku je to drugače, saj ima okolje pomemben vpliv. Študij jezika v tujini ponuja ogromno možnosti za širjenje obzorij, je pa odvisno od vsakega posameznika, v kolikšni meri vsrka to, kar mu okolje ves čas ponuja. Pomembno je, koliko je vsakdo pri tem aktiven.«

Po zaključku študija v tujino?

Vsi trije sogovorniki bodo kmalu končali študij, zato nas je zanimalo, kako bodo uporabili znanje, predvsem pa, ali ga bodo uporabljali v tujini. »Veseli me prevajanje in poučevanje. V Pragi obiskujem seminar iz tolmačenja iz slovenščine v češčino in obratno, kar je zelo zahtevno in zame predstavlja poseben izziv. Glede poučevanja pa me zanimajo predvsem metode poučevanja in učenja tujih jezikov. Preprosto povedano, kako poučevati oziroma se učiti tuje jezike, da bi dosegli čim boljše in trajnejše rezultate ter da bi bilo učenje čimbolj prijetno,« pove Žiga.

»Uf, zaenkrat še ne vem, kaj bi. Zanimajo me mednarodni odnosi ali odnosi z javnostmi v mednarodni korporaciji, torej nekje, kjer bom lahko uporabljala znanje jezikov,« z vprašanjem nekoliko presenetimo Mašo, ki za komuniciranje uporablja angleški, nemški, španski in portugalski jezik, nekaj malega zna tudi italijansko in rusko. »Vsaj na začetku bi rada potovala in tudi pridobila prakso v tujini. Lani sem delala v Grčiji, letos bi rada poskusila v Španiji,« še pravi Maša Flisar, ki ji je vseeno, ali bo podjetje slovensko ali tuje, le da ji bo delo všeč. »Po izobrazbi bom profesorica angleškega in španskega jezika, vendar me vleče v prevajanje,« pove Brigita in doda, da ji bivanje v tujini močno približa živi jezik, ki je tako pomemben za prevajanje. »Tudi sicer pa me zelo vleče v tujino. O tem s fantom premišljujeva naglas, nikoli pa ne grem več sama tako daleč brez njega (smeh),« še doda.

Trezno in specifično mnenje o delu v tujini (po študiju) ima tudi Žiga. Odgovor veliko pove sam zase: »Odkar sem nekaj časa preživel v tujini, drugače gledam tako na Slovenijo kot na tujino, manj črno-belo. Vsaka dežela ima določene prednosti, zaradi katerih bi bilo tam vredno živeti. V Sloveniji me moti nesproščenost, zakrčenost, ki človeka prisili v to, da se preveč ukvarja s tem, kaj si o njem mislijo drugi. Po drugi strani pa je s tem povezan kult povprečnosti, katerega stranski proizvod je zavist, ki se razplameni takoj, ko to povprečnost nekdo preseže. Slovenija ima sicer posrečeno zemljepisno lego in čudovito naravo, nisem pa povsem prepričan, ali je pogled na gore ob zahajajočem soncu dovolj za srečno in dinamično življenje.«

Epilog

In še nasveti naših sogovornikov študentom, ki si željo za semester ali dva na študij v tujino. Maša meni, da je po prihodu v izbrano mesto v tujini zelo pomembno, da si izbereš prave sostanovalce, ki ti bodo pomagali, saj je takrat najtežje. Brigita Benedik spodbuja vsakega, ki ima možnost za študij v tujini, da jo izkoristi. »Študij v tujini ti veliko da, saj spoznavaš kulturo in življenje tujine, hkrati pa se učiš,« pravi. Žiga se je ob vprašanju nasmehnil in dejal: »Vsi, ne le študenti, naj hodijo po svetu z odprtimi očmi. To je najpomembnejše.«