Potem sem zagledala nož …

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 27. marec 2024 / 22:05

Enkrat ljubica, večno ljubica, 2. del

»Vse do Lesc sem tekla. Tam sem se usedla na prvi avtobus in se odpeljala proti Ljubljani. Nič nisem razmišljala: presedla sem se na naslednjega, ki je peljal v Koper. Bila sem prepričana, da me Stevo tam ne bo našel. Denarja sem imela dovolj, več kot tri tisoč nemških mark, vmes je bilo še nekaj tisoč šilingov in več sto tisoč italijanskih lir.

V tako imenovanih starih časih so ljudje mislili, da je med zaposlenimi strežnicami in snažilkami v hotelu največ kmečkih bunk in žensk brez izobrazbe, ki so prišle za svojimi možmi iz Bosne. Sploh ni bilo tako! Poleti se nam je pridružilo veliko dijakinj in študentk. Med osebjem so bile tudi ženske, ki so se ukvarjale s prostitucijo, pa so svojo 'ponudbo' skrile za uniformo, ki so jo nosile,« se spominja Janka.

»Pri dobrih dvajsetih sem bila še zmeraj zelo vitka in mladostnega videza. Ko so me v kadrovski vprašali, kaj sem po poklicu, sem rekla, da študentka, ki ni opravila vseh izpitov, pa se je zato morala zaposliti. Nihče ni od mene zahteval nobenih dokazil o šolanju, zakaj bi jih? Pomembno je bilo, da sem bila pridna in poštena. Tatic, ki so brskale po sobah, so se povsod hitro znebili.

Spet sem si pustila dolge lase, ki se jih pobarvala na svetlo. Upala sem, da me Stevo, četudi bi se podal na lov za menoj, ne bi spoznal. Direktor hotela je bil zelo 'ljudski človek'. Do podrejenih je bil prijazen, tudi mene je večkrat povabil v pisarno, se šalil z menoj, potem pa me je nekega dne čisto neposredno vprašal: 'Punca, vidim, da nisi neumna, tekoče govoriš nemško, kar je dobrodošlo. Imaš voljo (željo), da se midva bolje spoznava? Če si bova všeč, se lahko tudi druživa. Tudi če me zavrneš, lahko ostaneš na svojem delovnem mestu.'

Dvignila sem pogled in si ga ogledovala: bil je starec pri šestdesetih, resda urejen in čist, a s trebuhom kot balon, plešast, pod nosom pa brki v slogu Italijanov, ki so obiskovali igralnico. Nisem si ga upala zavrniti, zagotovilu navkljub. Pa še nekaj sem si zelo dobro zapomnila. Lepo mi je obrazložil, da če bom hotela, mi bo pomagal, da se postavim na svoje noge, oziroma mi bo našel boljše delovno mesto, primerno moji izobrazbi. Hahaha! Res sem bila naivna! Prva šola me ni ničesar naučila!

Že čez teden dni sva se odpeljala v Milano. Tam mi je nakupil oblek, celo nekaj zlatnine. V Kopru mi je našel stanovanje. Lepo, majhno, ravno so ga adaptirali, a udobno. 'Ne boš samo moja, tudi službo boš obdržala,' mi je zabičal. 'Lenobe ne podpiram.'

Tako sem postala plačana ljubica. V prostem času dama, med delovnikom sobarica. Podpisati sem morala dokument, nekakšno zagotovilo, da se z drugimi moškimi ne bom sestajala. Pospremil me je celo h ginekologu in na infekcijsko. Zaradi žene je potreboval zagotovilo, da sem zdrava.

Minevali so meseci. Včasih tudi po nekaj dni ni prišel naokrog, tako da sem se začela dolgočasiti. Svoje življenje moram organizirati drugače, sem si rekla. Omenila sem mu, da bi se rada izpopolnila v tujih jezikih. Metod je bil navdušen, zagotovil mi je obmejno prepustnico, prevoz in plačano šolnino na Univerzi v Trstu. Izpite sem opravljala z odliko. Zapletlo se je, ko nisem imela nobenega dokaza o kakršni koli drugi izobrazbi. A je Metod tudi to rešil. Vmes sem imela dva splava, kar me je psihično precej potrlo. 'Povej mi, kaj želiš, samo nehaj zganjati paniko!' mi je rekel ljubimec. Po tihem pa je bil ponosen, da je še sposoben zaploditi otroka … Po dveh letih sem dobila diplomo. Bila sem med najboljšimi študentkami. Zelo sem bila zadovoljna sama s seboj. V rokah sem imela dokaz, da sploh nisem tako zabita, kot se mi je zdelo. Pomislila sem na mamo in očima. Bi se diplome veselila skupaj z menoj? V meni se je prebudilo veliko hrepenenje. Nekoč sem se usedla na avtobus in se, ne da bi Metodu kaj povedala, odpeljala v domači kraj. Hiša je bila še ravno takšna kot pred devetimi leti, ko sem šla od doma. Mama me zaradi svetlih las sprva sploh ni spoznala. Potem pa si me je ogledala od nog do glave in pljunila na tla. 'Sem vedela, da boš postala kurba,' je zinila. Očim se je nekaj opravičeval, povabil me je v kuhinjo in mi skuhal kavo. Za darilo sem jima prinesla dva kilograma italijanske kave. Hvaležno me je pogledal in me vprašal, kako kaj živim. Povedala sem mu, da sem diplomirala, da iščem službo. 'Ko bom imela malo več denarja, vama kupim novo kuhinjo,' sem mu obljubila. Na koncu sva se objela, mame pa ni bilo več blizu.

Metod me je želel zaposliti v recepciji, a sem odklonila. Tam bi bila preveč na očeh, tega sem se pa bala. Zaradi znanja nemškega jezika sem se začela ukvarjati s turističnimi agencijami, ki so v naš hotel oziroma na slovensko obalo vozile nemške goste. Sodelavci so mi bili naklonjeni, morda iz strahu pred direktorjem. Bila sem zadovoljna sama s seboj, dokler se nisem zaljubila v Mirana. Bil je natakar v restavraciji. Na srečo ali nesrečo me je imel Metod ves čas na očeh. Takoj je opazil, da se z natakarjem spogledujeva in se drug drugemu nasmihava.

Meni ni rekel nič, a fant je sredi turistične sezone izgubil službo. Takrat sem se streznila in se začela zavedati, da se ni dobro igrati z ognjem. Nikoli poprej se nisem tako bridko zavedala svoje vloge plačane metrese kot v tistem trenutku! Prešinilo me je tudi, da preveč zapravljam, da imam premalo prihranjenega za hude čase. V postelji sem se še bolj trudila, čeprav je Metod vedno manj zmogel. A me je imel za svojo lastnino, za noben denar me ni hotel izpustiti iz rok.

Potem pa se je zgodilo neizogibno: nekdo iz hotela je obvestil Metodovo ženo, da ima ljubico. Nekoč, bila sva ravno v postelji, je začel nekdo trkati na vrata. Ker nisva odprla, sta jih dva moška dobesedno snela s tečajev. Ženska je planila name in me začela tepsti z dežnikom, ki ga je imela v roki. Pri tem mi je odlomila desni podočnik. Ko je iz torbice potegnila kuhinjski nož, jo je Metod zagrabil za roko in odvlekel v drugo sobo ...«

(Konec prihodnjič)