Otroška peresa

Besedilo: D. Ž.
torek, 22. april 2008 / 06:00

Obisk v Železni kapli

V torek, 11. marca 2008, smo šli v Železno Kaplo (na sliki). Sprejela sta nas g. Edwin Wiegele in g. Alfred Potočnik. Pričakali so nas tudi četrtošolci iz Ljudske šole Železna Kapla. Skupaj smo šli v delavnico. Tam smo dobili predpasnike. Naša naloga je bila narisati štiri elemente: zemljo, vodo, ogenj in zrak. Moja slika je bila naslikana z različnimi barvami. Največ sem imela ognja, ker mislim, da sem zelo živahna. Ogenj je bil rdeč, zrak rumen in voda modra. Na koncu sem sliko še pošpricala z različnimi barvami. Ko se je posušila, sem motive obrobila z voščenkami. Zelo sem se imela lepo. Škoda, ker slike nisem mogla obdržati.

Katarina Osolnik, 4.r.

Sošolke in sošolci

Moji sošolki je ime Vanja. Na licih ima pegice in v ušesih uhane. Ima sivkasto modre oči. Vanja nosi očala. Ima dolge lase. Sva zelo dobri prijateljici. Hodi v 3.r. Doma je na Zgornjem Jezerskem. Veliko se skupaj igrava. Takrat, ko greva domov, hodiva skupaj. Tudi kdaj se srečava. Druga do druge sva zelo prijazni. Če se katera kdaj joče, jo druga potolaži. Ko pridem k Vanji domov, mi kaj postreže.

Kaja Stenovec, 3.r.

Če bi lahko spremenila svet,

bi ga naredila bolj prijaznega.

Pregnala bi vojne.

Pisali bi pesmi in zgodbe.

Igrali bi najboljše filme.

Vsi bi imeli prijatelje.

Ne bi bilo težav s politiko.

Inflacije ne bi bilo.

Veselili bi se na zabavah.

Zemlja ne bi bila onesnažena.

Vso plastiko bi stopila.

Cigarete bi vzela iz prodaje.

Jedli bi bio hrano.

Upam, da bo kdaj tak svet.

Želim si tak svet.

Lucija Karničar, 4.r.

Kako sva z atijem nesrečno podrla drevo

Nekega dne sva šla z atijem v gozd. Takoj sva se lotila dela. Začela sva z najdebelejšo smreko. Videla sva, da visi v nasprotno stran, kamor sva jo nameravala podreti. Ati je zažagal, jaz sem zabijal kline. Ko sem zabil zadnji klin, se mi je zlomil ročaj sekire. Naprej sem zabijal s cepinom. Ko je začela smreka padati, je padla nekaj metrov stran od želene smeri. Zadela je ob bližnjo smreko in ji zlomila vrh. Ta je padel le nekaj metrov stran od naju. Zelo sva se ustrašila. Od takrat sva v gozdu še bolj previdna.

Marjan Smrtnik, 5.r.