Zgodilo se je 15. aprila 2008

Res je, da nas je večina ta dan prejela plačo, vendar nimam namena pisati o tej miloščini.

Omenjeni datum bo šel v kranjsko kolesarsko zgodovino in je hkrati eden pomembnejših datumov v zgodovini Gorenjskega glasa. Naj Glas Gorenjski se sliši v prav vsako vas in mesto, da so se zbrali kolesarji in se podali na prvo skupno turo pod okriljem našega dragega Gorenjca, Glasa, Gorenjskega glasa!

Jasno, da mora biti klicaj na koncu. Zadnji opomin Andreju Velkavrhu pred izključitvijo iz kolesarskega sveta je, kot kaže, zalegel. Videli smo ga, uro pred 17., kako skupaj s Pečenkom in Trontljem stojijo na balkončku Vodovodnega stolpa in družno pihajo v oblake, da jih spravijo proti Borovljam. Resnično. Mi razumemo hec, ampak če gre za Glasovo kolesarsko druženje, je treba uporabiti tudi silo.

Prišlo nas je več kot štirinajst. Pred startom se je opravičila gospa tekačica, ki bo zdaj tudi kolesarila, in mi pokazala, da je mavec na njeni desnici kriv, da si ne upa na kolo. Njen mož je stal ob strani, in ko sem ga vprašal, kje ima mavec, je odgovoril tako, kot bi odgovorila večina nas, dedcev: »Če ma baba gips, potlej ga mam jest tud, čeprav ga nimam ... Prideva oba, ko bo Ona zdrava.« Popolnoma razumljiv odgovor. In vendar smo startali. Štirinajst Glasovih apostolov se je podalo na 45 kilometrov dolgo romanje. Pravzaprav je bil to izlet, lahkoten sprehod skozi borov gozdiček, kakor je pripomnil en maček pod čelado. Tempo je bil ubijalski, saj smo prevečkrat presegli začrtano mejo hitrosti 25 kilometrov na uro. Tempa ni zdržal le eden, in to zato, ker, kakor sem imel priložnost opaziti, ni bila kriva slaba forma, ampak kar dve suknji preveč na životcu. Je pričakoval kak gorski prelaz? Ampak, hej, hrabro naprej, ti, ki nisi skoparil z oblačili. Sukno, dve pusti doma in boš z lahkoto sledil pelotonu.

Moja in tehničnega urednika opažanja so zaznala, da imamo v skupinici manj dela, kot sva pričakovala. Prav, edini pomanjkljivosti sta občutek za vožnjo v skupini in tempomat, vendar je šele april, do jeseni bomo videti kot hitri vlak Jesenice–Ljubljana. Na trenutke nas je bilo videti kot Švabe, ko so napadali nesrečne Dražgoše, polna cesta nas je bila, in hvala tistemu nad oblaki, da nas ni na muho dobil kak objesten voznik golfa enke, ki je dan prej napravil vozniški izpit. Ampak … kot sem natipkal; do jeseni bomo videti usklajeni kot filharmoniki. Še en občutek naju verjetno ni prevaral. Zbrali smo se sami kolesarski dobrovoljčki, ki nam hitrost vrtenja pedal ni pomembnejša od zabavnega druženja. In to je bil glasov namen. Prišli so ljudje dobre volje kljub strahu, da bodo tisti trije na balkončku Vodovodnega stolpa spraznili pljuča še pred sedemnajsto uro.

Danes je spet torek in bi bilo fajn, da bi vsak zmolil eno za lep ali vsaj ne deževen popoldan. Kot smo se zmenili, bomo gorske prelaze pustili za toplejše dni in se bomo podali: prodajalna Aha-čez obvoznico mimo porodnišnice in vojašnice do Kokrice-mimo Slavka Žagarja čez Bobovek in Tatinec (po kolesarski stezi) do Čadovelj in Trstenika-Goriče-Golnik-Senično bo naš edini prelaz, ki ga bomo z lahkoto poravnali-Križe-Duplje-Žeje-Naklo in cilj pred gostilno Dežman. Ne vem točno, koliko kilometrov in višinskih metrov bomo morali preglodati, ampak več kot 40 jih ne bo - pa še ne bo šlo hitreje kot povprečnih 25 km/h.

Še ena razlaga: pred prodajalno Aha se ne dobivamo zato, ker bi lastniku lezli v rit za sponzorstvo piknika, ampak zato, ker iz izkušnje vemo, da so pred vsako tako množično turo potrebna manjša popravila in veliko parkirišče. Nekdo pozabi napumpat gume, nekomu zleze sedež v okvir in ga ne more dobiti ven, nekdo pozabi vodo v bidonu in jasno: vedno vsaj komu ne dela menjalnik ...

Cilj bo tudi vedno zunaj centra mesta, ker se bomo tako lažje odločili, kam gremo na pir ... pardon, na osvežilno tekočino, ampak to bomo šli, ko bodo temperature prijaznejše našim letom.

Se vidimo ob 17h in ne pozabite sleči spodnjic, preden oblečete kolesarske hlače!