A ti veš, da je zemlja okrogla?

Sanjala sta o tem, da si bosta nekoč kupila motor, ga spedenala v nulo in z njim objadrala svet.

Andreja se sprva nikomur ni upala povedati o tem, kako se Aleš obnaša do nje. Bila je prepričana, da ji nihče ne bi verjel. Še več. Ko je prijateljicam, ki so poznale oba, namignila, da postaja Aleš »čuden«, so bile zgrožene in so jo prepričevale, da je ljubosumna, da mora »iti med ljudi«, da ji nenehno ukvarjanje z otrokom, »škodi«.

»Počasi sem začela verjeti, da imajo prav in tudi sebe sem prepričala, da se mi je vse slabo o Alešu le sanjalo,« nadaljuje s svojo zgodbo Andreja. Kako je takrat sploh živela, ji danes ni več jasno. Doma so ji grozili, da jo bodo prijavili na Socialni, če jih ne bo ubogala, v šoli so ji nekateri učitelji svetovali, naj da otroka v posvojitev, ker ne gre, da bi ji pamž uničil življenje, sama pa je bila razdvojena med dolžnostjo in željo po zabavi, uživanju in ljubezni. Nič od tega ni mogla imeti, ker je pač sedela na dveh stolih hkrati in karkoli je naredila, je bilo za nekaj narobe.

»Bila sem odvisna od staršev, svojega denarja nisem imela, razen otroškega dodatka, kar pa ni bilo omembe vredno,« niza svoje izkušnje Andreja upajoč, da bodo njeno zgodbo prebirali predvsem mladi, ki se iz generacije v generacijo bolj zgodaj začenjajo igrati z ognjem.

»Nekoč sem že mislila pustiti šolo, pojma nimate, kako naporno je bilo sedeti za knjigami in se hkrati posvečati otroku, ker je bil bolan, siten, polulan. Nisem imela denarja za obleke, za pivo, za cigarete. Vsem sem bila odveč, domačih je bilo sram, da me imajo za hčer, drugi niso vedeli, kaj bi z menoj. Iskala sem službo, toda več kot kakšna natakarica za majhne denarje ne bi mogla biti. Ali pa če bi šla na cesto in se začela prodajati. Nekoč sem se že javila na neki oglas moškega, ki je imel lastno stanovanje v Ljubljani, želel pa je spoznati mlado mamico z otrokom. A ko sva se srečala, se mi je obrnil želodec, bil je starejši, že malo zapit, zmuzljiv kot kakšna krota. Brcala sem na vse strani, da bi izplavala, medtem je sin rasel, jaz sem zaključila letnik in zdelo se mi je, da vse skupaj niti ni bilo tako slabo, kot je sprva kazalo. Med počitnicami sem imela blazno srečo, dobila sem delo pri neki ženski, ki je varovala osem otrok. Tako sem imela pri sebi svojega, pa še zaslužila sem nekaj. Zdelo se mi je, da se svet vseeno ne bo podrl, da sem vseeno rojena pod srečno zvezo. Takrat pa je mojim domačim prišlo na ušesa, da se je Aleš zaposlil in začeli so me naganjati, naj ga tožim za preživnino. Sprva sem se upirala, potem pa mi je mama zagrozila, da mi bodo tudi oni zaprli pipico, če jih ne ubogam, pa sem ga, vsa v solzah, poklicala in mu povedala, kaj ga čaka. Nekaj časa je bil tiho, potem pa me je poslal v k****, in mi zagrozil, da mi bo žal, če bom kaj takega res storila. Kar zmrazilo me je. Nagonsko sem verjela, da bo svoje grožnje tudi izpolnil. Po drugi strani pa sem razmišljala o tem, kako je to možno, da se je v enem letu tako spremenil, da je postal nasilen, čuden … Ugotovila sem, da sem bila zaradi zaljubljenosti slepa in gluha … Žal so starši nenehno sitnarili in ko sem končno, zaradi njihovega pritiska, res stopila na socialno zaradi preživnine, mi je bilo hitro žal. Vsak dan sem potem čakala, kaj se bo zgodilo, kdaj bo zazvonil telefon ali pa kdaj me bo pričakal na vratih ter mi kaj naredil. Če sem le mogla, sem se v službo peljala z očetom, in tudi takrat, ko sem se vračala domov, sem pazila, da nikoli nisem šla sama …«

Malo pred začetkom novega šolskega leta je Andreji zazvonil telefon in Aleš jo je povabil, naj pride v »njun« lokal, da se bosta v miru pogovorila. Vesela je bila, da je prišel k pameti, naročila je mami, naj kdaj pogleda ta malega, ko je ravno spal, potem pa odhitela, da ne bi zamudila.

»Aleš je bil zelo dobre volje, še celo vprašal je za sina, kar se še ni zgodilo, jaz pa sem bila spet v devetih nebesih. Tak vpliv je imel name. Le takrat, ko sem pogledala skozi okno in sem videla, da se že mrači, me je za trenutek obšla tesnoba, ampak mi je rekel, da me bo pospremil, zato sem kar sedela in uživala, ker sem bila spet v njegovi družbi. Ko sva se vračala proti domu, me je, tik zraven spomenika NOB, zagrabil za roko in mi jo v trenutku zvil na hrbtu. Potem me je porinil na tla, in začel brcati ter zmerjati z vsemi najhujšimi izrazi. Ni kričal, le sikal je, a sem ga vseeno slišala, vsa šokirana in nemočna. Ko je videl, da sem hotela zakričati, mi je zagrozil, da me bo ubil, če bom to storila, pa tudi ne bi mogla, kajti v prsih sem čutila neznosne bolečine, saj mi je nalomil dve rebri, da sem komaj dihala, in samo čakala sem, kdaj bo konec, ker sem bila že povsem brez moči. Vso krvavečo in skoraj brez zavesti so me našli neki taborniki, ki so se vračali s pohoda. Poklicali so rešilni avto, prišla je policija, jaz pa sem, iz strahu in groze, molčala …«