Miroljubnost dveh narodov

V Primorskih novicah sem nedolgo tega prebral trditev dr. Boža Dimnika, častnega konzula Hrvaške v Kopru (konzul je pooblaščeni predstavnik neodvisne države v drugi državi), da se slovenski in hrvaški narod v tisočletni zgodovini nista nikoli bojevala drug proti drugemu. Podobne trditve se slišijo večkrat. O tem sem se pozanimal in dobil sledeči vpogled v zgodovino.

Za vojevanja med Slovenci in Hrvati res ni bilo priložnosti. Dolgo časa po naselitvi v 7. stoletju, so se združili z Ogrsko. Petsto let za tem so jih zasedli Turki, razen Habsburške »vojne krajine«, mejnega območja Slovenije, ki je v celoti pripadala Avstriji. Torej, takrat ni bilo pogojev za morebitno zadovoljevanje kakršnih koli apetitov po ozemljih. Za tem je tudi Ogrska pripadala Habsburžanom in razmišljanja o bojih niso prišla v poštev. Nakar je prišla kraljevina Jugoslavija, v kateri ni bilo časa ne za ene ne za druge, da bi se ukvarjali z mejnimi in ozemeljskimi škandali, drugih interesov pa tako ni bilo, da bi nas lahko spravili v bojno histerijo. Šele druga svetovna vojna je odprla možnosti in zbudila hrvaške apetite po zahodnem ozemlju. Ko se je ustanovila NDH, je Ante Pavelič odkorakal proti Trstu, češ da je hrvaški interes do tam utemeljen. Seveda, Mussolini v to ni privolil, saj je to ozemlje podedoval že z rapalsko pogodbo. Trst pa je bil njegova posebna pozornost. In nastopilo je obdobje NOB. V poteku bojev so se slovenski in hrvaški partizani borili proti skupnemu sovražniku in ni bilo časa razmišljati še o čem drugem. NDH je, kot tudi naše domobranstvo, živela v veri, da če propade vsa Evropa, oni ne bodo in njihova glavna skrb je bila uničenje hrvaškega in slovenskega partizanstva, ki sta se z roko v roki borili za svobodo in socializem.

 

Ko sta vojna in naci-fašizem šla proti svojemu koncu, se je prvič v zgodovini odprlo vprašanje mejnih ozemelj med Slovenijo in Hrvaško. Slovenski politiki so delovali v smeri interesov Jugoslavije brez notranjih meja, v smeri enotnosti in bratstva, hrvaški pa v smeri nacionalnih interesov v okviru SFRJ in v smeri pridobitev, ki jih prinaša vsaka vojaška zmaga. Zato so začeli vsaj leto pred koncem vojne zasedati svoja namišljena ozemlja, ki so bila slovenska. O tem govori zgodovina. Slovenski politiki so se le čudili njihovim nesmiselnim osvajalskim težnjam, a da bi se zaradi tega šli proti njim kakšen spor, je bilo v duhu bratstva in slovenske nedržavotvornosti nemogoče. Torej, prvič, ko smo v zgodovini prišli do točke, ko bi se vsak narod normalno uprl agresiji, smo Hrvatom postlali na domači zemlji.

 

Prav tako smo jim postlali takoj po osamosvojitvi, razen v nekaterih enklavah, v katerih se je slovenska vojska usedla na svoje in se ni »že iz inata« hotela umakniti.

 

Res da so se slovenski prebivalci uprli v Razkrižju in v Štrigovi, ko se je postavljala tako imenovana administrativna meja, Slovencem krivična. Za obliž smo dobili Razkrižje in izgubili veliko ozemlje Štrigove, dobili smo nazaj nekaj vasi v Istri, kot je Gradin, na žrtveni oltar pa smo postavili celovito občino Piran, s Savudrijo vred.

 

Torej prepira ni bilo. Za politični mir nismo žrtvovali le ozemlja od Trsata do Mirne in do Dragonje. Nasprotno, naša vlada z mirnimi notami opozarja sosedo Hrvaško na nenehne njene incidente ob reki Muri in v Slovenski Istri!

 

Za Civilno družbo Slovenije za mejo v Istri

Radovan Hrast