Zala ni navihana le na radiu

Če ste mislili, da je mala radovedna Zala z Radia 1, ki sogovornikom na drugi strani telefonske žice zastavlja raznorazna navihana vprašanja in vas s svojimi "problemi" spravlja v smeh, odrasla oseba, ki ji glas spremenijo v otroškega, ste se zmotili.

Zala je desetletna deklica iz Ljubljane, ki ni v realnem življenju prav nič manj navihana kot na radiu. Obiskuje peti razred, dneve pa ji zapolnjujejo številne aktivnosti: violina, umetnostno drsanje, balet, pevski zbor, gledališče … Kot pravi, ji je zelo všeč tudi vloga navihane deklice na radiu: »Rada imam komuniciranje z ljudmi, pa tudi naš način igre se mi zdi zabaven.« Ideje za šale se ponavadi porodijo glasbenemu uredniku Tomažu Čopu: »Skupaj z ekipo nato dorečemo ideje, pazimo le, da niso žaljive in bizarne. Potem napišem okviren scenarij, z Zalo ga pregledava, si zamisliva, kako približno naj bi pogovor tekel, kako se bo sogovornik predvidoma odzval in potem kličeva. Veliko stvari sama lepo izpelje, sicer pa ji med pogovorom po potrebi tudi sugeriram odgovor v slušalko, da ne bi 'zmrznila'.«

Katera od šal, ki ste jih pripravili v enem letu, se vama je zdela najboljša?

Zala: »Več je takih. Zelo dobra se mi je zdela tista, ko sem klicala v Gorenjko, kam gre čokolada, ki jo dajo stran, da naredijo luknjice za lešnike. Po pogovoru so me klicali nazaj, če bi prišla pogledat, kako to delajo in smo šli v tovarno čokolade. Zelo smešno je bilo tudi, ko sem klicala v lekarno, da je bratec pojedel modro tabletko, ki jo je našel nad očijevo posteljo, in da zdaj lula v strop.«

Tomaž: »Meni se je zdela ena boljših, ko je Zala klicala v cvetličarno, da bi kupila rožo, ki jo je videla pri kolegičinem bratu, pa ne ve, kako se imenuje, raste pa samo pod lučko v kleti. Ali pa tista, ko je klicala računalnikarja, da peče cd-je in da se skrivijo, saj je naletela na pravega stereotipnega računalnikarja, ki zna vse narediti, ne pa pojasniti.«

Po enem letu za malo Zalo z Radia 1 ve precej Slovencev. Ali je treba poklicati ogromno številk, preden naletiš na sogovornika, ki Zale ne pozna in ne ve, da gre za šalo?

Zala: »Tomaž ponavadi izbere take, kjer radio ni slišen, a se tudi v tistih krajih zgodi, da me nekateri poznajo, saj se vozijo v službo v druge kraje in recimo v avtu poslušajo Radio 1.«

Tomaž: »Precej pa je sogovornikov, ki vedo za Zalo, a kljub temu sodelujejo v pogovoru.«

Zala: »Ja, enkrat je nekdo normalno speljal pogovor, a ker sem ga tako zafrkavala, ni mogel več zadrževati smeha in je nato dejal, da me pozna, da je hotel dlje zdržati, pa ni mogel.«

Ali doživite dosti nesramnih zavrnitev?

Tomaž: »Presenetljivo malo, kajne Zala? Enkrat je neka gospa povsem ponorela, češ da bo poklicala njeno mamico.«

Zala: »Ne vem, ali so na radiu že predvajali, kako sem klicala v državni zbor, da je čas 'štihanja' na vrtu in da je sosed rekel, da bo poklical ministrstvo, ker ves čas nekaj gnojijo. Na drugi strani je sogovornica dejala le: 'To bo pa pomota', in odložila.«

Tomaž, koliko je Zala sicer podobna navihani deklici z radia?

»Zala je idealna za to nalogo. Ima veliko vprašanj, je vedoželjna, zgovorna, ni ji nerodno. Enostavno ji nikoli ne zmanjka besed.«

Zala, ali jo torej doma podobno kot na radiu večkrat zagodeš mamici?

»Tako hudo ravno ne. Ji pa dostikrat kaj 'zakuham' in se potem naredim, kot da ni bilo nič. Zadnjič mi je rekla, naj se grem učit, vzela sem zvezke in šla v svojo sobo. Ker se mi ni dalo učiti, nisem vedela, kaj bi počela in sem začela pospravljati sobo. Čez nekaj časa me je poklicala, naj pridem na juho, jaz pa se ji odvrnila: 'Samo do konca pospravim', ker sem pozabila, da bi se morala učiti. In nato mami: 'Kaj?', jaz pa: 'Ne, ne, saj nisem pospravljala'. Take imam, samo ne mamici povedati ...« (smeh)

Sicer pa imaš ob šoli še precej drugih aktivnosti?

»Ja, že sedem let hodim v glasbeno šolo, učim se violino, poleg tega treniram umetnostno drsanje, balet, hodim k pevskemu zboru, igram v gledališču.«

Kako ti vse to uspe usklajevati?

»To počne mami, meni samo pove, kakšen je urnik.«

Pa nisi nikoli utrujena?

»Ne. Sploh nisem hotela slišati, da bi kaj od tega pustila in potem me je mami lani komaj pregovorila, naj pustim rokomet. Takrat sem rekla, da je konec, da ne bom ničesar več pustila …« (smeh)

In kolikokrat na teden potekajo snemanja na radiu?

Tomaž: »Enkrat ali dvakrat na teden, precej je odvisno od Zale in tekmovanj, na katere se mora pripravljati. Ko opravi druge obveznosti, spet pride na vrsto radio. Posnamemo jih več na enkrat, štiri ali pet nam jih uspe v uri in pol. Poiskali smo neko simbiozo. Dokler bo tako šlo, bo kar v redu. Upam samo, da bo pridna v šoli, da ne bo kakšnih prepovedi.«

Zala: »Ah, ne. Saj imam v glavnem same petke.«

Zala, kaj si želiš postati, ko odrasteš?

»Igralka, violinistka ali klovnesa.«

Ali se ti je zaradi radia oz. prepoznavnosti življenje dosti spremenilo? Te mimoidoči na cesti ustavljajo?

»Oh, ja. Nekoč me je pri parku Zvezda na prehodu za pešce nek gospod prijel za ramo in me prijazno ogovoril. Malo sva se pogovarjala, nisem ga pa spoznala, ker sem ga samo na hitro pogledala, saj se je na semaforju prižgala zelena luč. Potem mi je mami povedala, da je bil to župan Janković.«