Spoštovani moji bralci!

Očitno sem s svojim razmišljanjem o smiselnosti recitiranja partizanskih pesmi v osnovni šoli dregnil v osje gnezdo.

Trije zaporedni odgovori zgroženih borcev – nisem pričakoval takega odziva. Kljub temu da me vsi trije avtorji kritizirajo, sem zadovoljen, da dobivam redne bralce. Prepričan sem, da, če bi pisal o dejanskih problemih v občini (štipendije, stanovanja za mlade družine, kolesarske poti, parkirišča, šole, vrtci, otroška in športna igrišča, ki so najpogostejše in najmanj realizirane predvolilne obljube), člankov ne bi brali.

 

Ob branju vaših mnenj imam občutek, da smo ostali sredi 20. stoletja, da še vedno iščemo sovražnika, proti kateremu se moramo boriti, da se ne bi soočili s sedanjostjo.

 

V odgovorih na moj prispevek so mi najbolj všeč tako goreči borci, ki se pod svoje pismo niti podpisati ne upajo. Spoštovani gospod/gospa A. V. predvidevam, da vaš strah izhaja iz prepričanja, da sem tudi jaz vaš potencialni sovražnik, pa to nisem in nočem biti.

 

Lahko vam povem, da sem dobil nekaj odziva tudi izven časopisov. Nekateri razlagajo, na katerih šolah vse recitirajo partizanske pesmi (npr.: v OŠ v Lipnici borci recitirajo ob materinskem dnevu – o njihovih zaslugah pri materinskem dnevu si ne upam dvomiti, bom spet deležen kritik), drugi me svarijo, naj bom raje tiho, da časi za drugače misleče niso nič manj nevarni, kot so bili, a pustimo se presenetiti. K sreči sem premlad, da bi vedel, kako je dejansko bilo takrat.

 

In ne nazadnje je borčevska tema postala zelo aktualna tudi v občinskih klopeh. Nekako se svetniki ob spreminjanju glavnega občinskega akta - statuta - ne moremo poenotiti, kaj naj bo glavni radovljiški praznik – Cankarjev bataljon ali Linhart. Problem pa nikakor ne bi bil tako velik, če g. župan ne bi želel (enkrat za spremembo) dobiti tudi kakšen glas opozicije. Pa o tem raje kdaj drugič, ko bo na razpolago več kot le 2.500 znakov.

 

V pričakovanju odgovorov,

 Simon Resman,

vodja svetniške skupine NSi