Latvija, adio guma

Iz Akropolisa do Nice. Niti Grčija niti Francija, ampak Latvija.

Morje zlakotni. Tudi mrzlo. Nekakšen pomfri v bližnji brunarici ne zaleže, zato smo v trgovskem centru Akropolis (čudno ime za Litvo) nabavili dodatno zalogo morske hrane za zvečer. Kalamare in osliče. Klaipeda nas ne pritegne, zato se odpravimo proti severu v mesto Palanga, ki ob množici turistov na glavni ulici na prvi pogled deluje kot nekakšen Bled. Spet smo atrakcija v naših avtomobilih, sprehajalci nam mahajo in kažejo navzgor povzdignjene palce, češ dobri ste, da se pripeljete od tako daleč in to kar z avtomobili iz druge svetovne vojne. Saj ne vedo, da se sami vozijo v podobno starih nemških avtomobilih. Opazi nas starejši možakar: »Peace, love, not war, when I was young, I was hippy …« Smo mu verjeli, še danes je dajal tak vtis.

V starem dvorcu smo si ogledali zanimivo muzejsko zbirko na temo jantarja (fosilizirane smole). Kako jantar nastane, kje so največja najdišča, baltske države so namreč zelo bogate z jantarjem, razstavljeni so številni primerki, ko so se pred kakimi 100 milijoni let v drevesno smolo ujele žuželke in tako postale živi fosili, v zaključku pa se je predvsem ženski del karavane navdušil nad draguljarskimi izdelki na to temo. Seveda po celem kraju ne manjka draguljarn na to temo, kjer je moč kupiti tako jantarske spominke za malo denarja kot take, vredne par mesečnih plač. Vse je seveda original. Aja? Smer Latvija. Prijazen carinik z baretko na glavi nam da dober potovalni občutek, počena guma na Staretovem spačku kakih dvajset kilometrov naprej ga za kakih deset minut vzame. Aljaž žaluje za povsem novo, a ne več uporabno gumo, saj je zaradi muzike v avtu, nekoliko valovite ceste in precej obteženega avtomobila prepozno opazil defekt.