Komentar: Začetek konca velike družine

Ker nam, ženskam, nekateri novinarski kolegi ne pripisujejo moči, s katero bi lahko videle v srčiko športa, se bom tokrat oprijela druge dejavnosti, gospodinjstva. V tem smo ženske še kar dobre, saj menda iz (skoraj) nič znamo narediti odlično pojedino, iz hiše pa ustvariti dom.

Takšen dom, kot je bil pred leta v naši smučariji. Najprej niso živeli preveč razkošno, na tekme so se podajali z veliko vneme, trenirali so, kjer in kadar so mogli. Posledično so prišli uspehi. Najprej majhni, nato večji in v najboljših časih celo tako veliki, da smo naenkrat postali smučarski narod, tekmovalci in navijači pa so bili zadovoljni le še, če so posegali po najboljših mestih in kolajnah. Pa smo se vsi skupaj malo razvadili, in ko so prišle malce bolj suhe zime, ko uspehov, posledično pa tudi sponzorjev in denarja ni bilo več na pretek, niso več znali delati in živeti kot takrat, ko je bilo treba znati obrniti vsak dinar. Da gre na slabše, je bilo mogoče ugotoviti že, ko smo pred leti spremljali boj za denar od avtorskih pravic od največjih domačih smučarskih prireditev, v klubih so vse bolj tarnali, da so postali prepuščeni sami sebi in staršem smučarjev, na koncu se je začel boj za to, ali bolje poslujejo nordijci ali alpinci, kdo več zapravi in zakaj zapravi ter kam gre denar, kar ga sploh še je.

Če se vrnem h gospodinjstvu, je vse zelo preprosto. Dokler denarja ni, se marsikaj v družini naredi tudi z drobižem. Ko je denarja dovolj, so vsi zadovoljni in veselo zapravljajo. Ko pridejo spet slabši časi, ko morda kdo izgubi službo ali se mu zmanjša plača, je treba poseči po žepnini otrok, mož in žena si začneta očitati, koliko kdo zasluži in koliko zapravi. Kako se družinska »tragedija«, kjer se nihče noče ničemur odpovedati in kjer družinski poglavar ne zna udariti po mizi, konča, ni treba razčlenjevati. Me pa, žensko, žal smučarsko dogajanje spominja na to.