Partljič nasmejal kranjske upokojence

Besedilo: Ana Hartman
ponedeljek, 7. april 2008 / 06:00

Literarno-recitacijska skupina Društva upokojencev Kranj je sredi marca gostila Toneta Partljiča.

Kranjski upokojenci so priznanega komediografa in pisatelja Toneta Partljiča kljub polurni zamudi sprejeli z velikim navdušenjem in aplavzom. Že vnaprej so bili seznanjeni, da rad zamudi, zato jih krajša zamuda ni zmotila. Čakanje se jim je bogato poplačalo, saj se je Tone znova dokazal kot izreden govorec. Takoj, ko je začel pripovedovati o svojem življenju, učiteljskem poklicu, gledališču, političnih izkušnjah in pisanju, ki je obrodilo številna dramska in pripovedna dela, je v dvoranici društva upokojencev v hipu zavladala tišina. Ob zgodbah, ki jih je začinil z njemu lastnim humorjem, pa se je seveda vsake toliko časa po dvorani razlegel smeh; na primer ob pripovedovanju, kako je kot poslanec v parlamentu pogosto zaspal in ga je zato poslanski kolega Jožef Školč redno zbujal, ko so bile v bližini televizijske kamere. Kot poslancu so se mu, pravi, razblinile večne sanje, da nekje vendarle obstajajo skrajno pošteni ljudje: »Znanci so tedaj velikokrat poskušali imeti razne koristi od mene. Kolega me je prosil, naj priskrbim službo njegovemu sinu, spet drugi je hotel graditi, pa je imel kmetijsko zemljo. Želeli so celo, da bi škodil drugim.«

Partljiču se zdi sporno upokojencem pripisovati pečat bremena mlajšim generacijam: »Proti temu protestiram, saj naj bi bili po ustavi vsi enaki.« Pravi, da kot upokojenec živi bolj normalno kot prej, a je kljub temu zelo zaposlen. »Še vedno pišem, vodim Borštnikovo srečanje v Mariboru, ki od mene zahteva, da celo leto hodim okoli podjetij in prosim za denar. Vseeno se zdaj več ukvarjam z branjem. Ne hodim se rad naokoli kazat, to mi je v breme. Tudi na svoje igre na hodim, saj moram vsak dan kaj novega napisat, ne pa gledat, kaj sem že. Po drugi strani pa se mi zdi, da sem brez takšnega kontakta za nekaj prikrajšan. Ljudje so me sprejeli z veliko naklonjenostjo in vedrino, nekaj svoje dobre volje sem očitno prenesel nanje in se bom z veseljem in zadoščenjem peljal domov.« Poleg ribištva, kar je vsem dobro znano, ima še eno veliko veselje: »Vnukinji v Ljubljani so kupili psička. Podpisala je, da ga bo vodila na sprehode zjutraj in zvečer, a je to držalo samo štiri dni. Potem so ga pripeljali k meni v Maribor z besedami 'dedek poglej, kaj smo ti kupili'. Od takrat grem trikrat na dan na sprehod s psom in se z njim odlično počutim.«

Partljič je na kranjske upokojence naredil dober vtis. »Zelo v redu je bil. Že dolgo ga občudujem, zdaj, ko sem ga srečala v živo, pa sploh,« je vtise po srečanju z njim strnila Hilda Zaletel. Tudi Slava Obradovič ni skrivala navdušenja: »Enkraten je bil. Doslej sem ga poznala le prek njegovih del. Z veseljem se udeležujem takšnih večerov, bila sem na primer na večeru s Sašo Pavček, Aleksandrom Valičem, Ivanko Mežan ... Zelo bi si želela spoznati tudi igralko Štefko Drolc.«

V osmih sezonah je literarno-recitacijska skupina priredila 37 srečanj s priznanimi ustvarjalci. »Vsako sezono imamo pet ali šest gostov. To je odvisno od njihovega časa, saj je v tem prostoru univerza za tretje življenjsko obdobje in nam je tako na voljo le ob petkih,« je povedal vodja Zdravko Kaltnekar.