Baltik res ohladi

Dolge peščene plaže, mrzlo morje pod vročim soncem in varljivim vetričem.

Baltsko morje. Spomnim se, ko sem pred leti s trajekta nekje med Švedsko in Finsko opazoval precej razgibano obalo, na nekaterih mestih skoraj dalmatinsko lepo. A me je iz razmišljanja, zakaj neki se sredi julija nobeden ne kopa, kaj kmalu v realnost vrnil mrzel veter na palubi. Seveda, tam zgoraj temperatura morja vsekakor ni v prid kopanju. Baltik, ki se na zemljevidu vendarle nahaja nekoliko nižje od Severnega morja, je kakopak nekaj stopinj toplejši, pa vendarle. Prav velike razlike za nas, vajene mediteranskega sonca in jadranske tople vode, ni bilo. Ekstremno skrčenje razplodnega organa je bilo ob vstopu v vodeni baltski hlad seveda neizbežno, po drugi strani pa je bila po dveh »neuspelih« kampih in nepredvidenih akcijah na poti, za telo in duha neizbežna tudi kakršna koli že voda.

Dolga plaža, mivka, vroče poletno sonce, katerega moč je prikrival vetrič, predvsem pa plaža, polna domačinov. Da gre v glavnem za premožnejše Litvance, smo opazili že na parkirišču, kjer smo zasledili opazen avtomobilski nadstandard. Tudi družine, ki smo jih opazovali na plaži, so si bile dokaj podobne med sabo. Povprečje bi bilo videti takole: ob enem ali dveh otrocih do deset let se običajno soncu nastavlja še vedno simpatična mamica sredi tridesetih, medtem ko oči ravnokar prihaja iz vode. Ne, njega mrzla voda ne moti! Ponavadi gre za obritoglavega plečatega moškega z nekaj trebuha, ki je najbrž posledica lagodnega življenja. Sredi mivke sem zasledil tablo s prečrtanimi kopalkami. Od tam naprej je torej del plaže namenjen nudistom. Brez kakršne koli ograde ali česa podobnega. Še preden smo prišli do obale, sta dve tabli usmerjali bodisi na plažo, namenjeno le samskim ženskem, bodisi na običajno plažo, namenjeno vsem nam, ostalim. In kot smo kasneje izvedeli, družine na plaže samskih žensk naj ne bi hodile. Zanimivo. (Prihodnjič: Latvija vabi)