A ti veš, da je zemlja okrogla?

Sanjala sta o tem, da si bosta nekoč kupila motor, ga spedenala v nulo in z njim objadrala svet.

Vendar je vse kazni tega sveta niso odvrnile od Aleša. Bolj ko so ji branili, bolj jo je vleklo k njemu. Bolj ko so jo tepli, zapirali v sobo, bolj je v njej rasla odločitev, da bo pobegnila in z njim živela srečno in zadovoljno do »konca dni«. To je res storila. Nekoč, ko so v šoli odšli na neko ekskurzijo, in so se domov vrnili prezgodaj, da bi jo oče že čakal pred šolo, sta z Alešem skovala načrt o pobegu v zidanico, ki so jo imeli njegovi starši nekje na Dolenjskem.

»Najini načrti so se nama zdeli izjemno zanimivi in avanturistični, niti pomislila nisva, da bo potrebno tudi kaj jesti, se kje stuširati, kaj početi. Po stranskih ulicah sva se izmuznila do glavne ceste, kjer sva dvignila palec in najina pustolovščina se je začela. Seveda sva bila naslednji dan v vseh časopisih, iskali so naju s policijo, moj oče je dobesedno znorel, ko je videl, da sem izginila. Ampak nama to ni bilo mar. V tisti zidanici sva imela vse, kar sva potrebovala. Posteljo, nekaj hrane in ljubi mir, da naju ni nihče motil. Cela dva dneva sva lahko uživala, ampak potem so naju našli in najino slovo ni bilo ravno prijetno. Ko je Aleš zagledal svoje starše, je v hipu vso krivdo zvalil name, le gledala sem z odprtimi usti, in nisem mogla verjeti, da prav slišim. Žal se moja silna ljubezen še zmeraj ni sesula v prah. Marsikatera bi se že. Molče sem prenašala vsa maltretiranja, ki sem jih bila deležna doma, tudi učitelji v šoli so ob mojem ravnanju zmajevali z glavami. Nihče me ni razumel, zato sem počasi zasovražila vsakega, ki ni bil na moji strani. Teh pa je bilo zelo veliko …,« odkrito in brez dlake na jeziku razkriva svoje usodne korake Andreja.

Takrat še ni vedela, da bodo posledice tistega pobega veliko hujše. Nekega jutra, ko ji je bilo prvič slabo, je mislila, da se je to zgodilo zaradi praznega želodca, kajti ni imela kakšnega posebnega teka. A ko je jutranje bruhanje postalo običajno, jo je zmrazilo. Do kosti. Na nosečnost še zdaleč ni bila pripravljena. Niti si je ni želela. Pravzaprav je otroka, ki se ji je ugnezdil v maternici, iz dna srca sovražila. Pa ne le zato, ker se je zaradi njega slabo počutila, ampak zato, ker se ji je zdelo, da ji je uničil življenje.

Alešu je napisala kratko sporočilce in ga prosila, da se med odmorom srečata. »Ko sem prišla v šolo, sem ga že na daleč videla, kako se je objemal z nekim dekletom. Niti pogledal me ni, ko sem šla mimo. Mislila sem, da se mi bo zmešalo od vsega hudega. Pred komaj štirinajstimi dnevi mi je prisegal večno ljubezen, me božal, se crkljal v mojem naročju, sedaj me pa noče niti videti. Sploh mi ni šlo v račun, da je kaj takega mogoče. Sošolke so mi potem povedale več zgodb, vsaka je bila bolj grozna. Spoznala sem, da je imel poleg mene še vsaj dve dekleti, jaz pa, trapa zmešana, sem verjela, da je samo moj. Ampak nisem odnehala, prepričana sem bila, da mi mora stati ob strani, nenazadnje sem bila noseča zaradi njega …«

Meseci, ki so sledili, niso bili prijetni. Andrejino stanje je šokiralo tudi njene starše. Nenazadnje sta bila tudi sama še zelo mlada in bi še lahko imela lastne otroke. Obtoževanja so letela z ene in druge strani. Čas pa je tekel in tekel in če bi Andreja hotela narediti splav, bi morala to storiti nemudoma. »Jaz pa sem odlašala. Zaradi Aleša. Ker sem upala, da se bo spametoval in se vrnil k meni. Toda on je ravnal popolnoma nezrelo. En dan je z menoj govoril, naslednji dan pa sem bila zanj zrak.«