Ni prijetno, ko za las zgrešiš kolajno

Besedilo: Janko Rabič
petek, 4. april 2008 / 06:00

Kegljač na ledu Borut Berčič je na svetovnem prvenstvu v Italiji zasedel nehvaležno četrto mesto.

Kegljanje na ledu je v Sloveniji šport z dolgoletno tradicijo, nikoli pa dovolj cenjen in spoštovan. Kljub skromnemu številu tekmovalcev, nekaj več kot sto jih je, se uspešno kosajo z velesilami, denimo Nemčijo, ki ima dvesto tisoč tekmovalcev. Prav zaradi tega dejstva imajo slovenske kegljače na ledu za prave fenomene, da s svojo skromno četico osvajajo medalje na največjih tekmovanjih v Evropi in na svetu. Zagotovo je zadnjega četrt stoletja v Sloveniji s tekmovalnimi uspehi ta šport najbolj zaznamoval Borut Berčič, vodja ekipe Turbo Hit pri jeseniškem klubu za kegljanje na ledu.

Najprej ga je navduševal nogomet. Igral je že v gorenjski reprezentanci, zatem pa se je zaradi poškodbe odločil za manj naporen šport. Povod so bili takratni tekmovalci ekipe Vatrostalna. Poleti so imeli treninge na asfaltni površini za trgovino na Slovenskem Javorniku, v bližini kjer je stanoval.

Kmalu po vključitvi v jeseniški klub so se začeli vrstiti nastopi, najprej doma, kmalu pa tudi že v vrstah reprezentance na evropskih in svetovnih prvenstvih. V bogati in uspešni karieri je zbral osem medalj s teh prvenstev. Sedaj je že skoraj deset let selektor in trener slovenske reprezentance. Kot posameznik ali s svojo ekipo Turbo Hit osvaja naslove prvakov na državnih prvenstvih ter niza uspehe na domačih in mednarodnih turnirjih.

Ko se Borut danes ozira na izjemno športno pot pravi: »Za menoj je obdobje trdega dela in vztrajnosti. Najlepše so mi v spominu zapisani največji uspehi. Ponosen sem na največji uspeh, ki sem ga dosegel s svojimi fanti. To je bila leta 1994 moštvena srebrna kolajna na svetovnem prvenstvu v Garmisch-Partenkirchnu. Tega uspeha so se z mano veselili še Franci Kralj, Milan Radanič, Stane Mlekuž in Sandi Lužnik. Potem je bil velik uspeh leta 2006, srebrna moštvena medalja na Evropskem prvenstvu v Zagrebu.«

Borut pa je še ene vrste fenomen. Ima osem medalj, ki jih je osvojil v moštvenem delu prvenstev. Zbirka bi bila zagotovo krepko bogatejša, če se mu medalje ne bi dobesedno izmuznile iz rok v posamični konkurenci. Kar petkrat je na prvenstvih pristal na vedno nehvaležnem četrtem mestu. »V tistem trenutku se počutiš slabo, si razočaran. To mora vsak doživeti sam, da lahko govorili o teh občutkih, Še posebej je hudo, če te od kolajne ločita samo dve točki.«To se je Borutu zgodilo tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Rittnu v Italiji.

»Sedaj lahko na glas povem, da sem pred odhodom resen cilj, da bi za zaključek moje kariere še enkrat posegel po kolajni. Bil sem odlično pripravljen, morda mi je manjkalo le nekaj več treninga. Tisti trenutek, ko sem doumel, da sem spet brez kolajne, sem bil zagotovo zelo razočaran. Kasneje sem se seveda spet zavedel, da je četrto mesto na svetu tudi uspeh.«

Po četrt stoletja kegljev v rokah na ledenih ploskvah razmišlja o zaključku kariere. V ne povsem odločnih besedah je zaznati, da še nima dokončno poravnanih računov s seboj kar se tiče četrtih mest. V stanovanju ima še neurejeno zbirko medalj in pokalov s prvenstev in drugih tekmovanj. Številka žlahtnih kovin je večja od sto. Ko bo našel pravi čas, bo opravil tudi to delo. V tem zimskem športu ga kljub njegovim velikim delovnim obveznostim podpirata in navijata zanj žena Marja in hčerka Petra. Utrinki s tekmovanj so prav zato našli pomembno mesto v spominskem albumu, ki sta mu ga pripravili ob lanskem srečanju z abrahamom.