Izsiljevanje in zavajanje javnosti Toneta Kristana

Spoštovani,   Žal moram znova ugotoviti, da smo vam izvajalci dimnikarskih storitev brez kakršnekoli razumske razlage trn v peti. Prejeli ste več naših odgovorov, s katerimi niste nikdar zadovoljni, oziroma v vaši znani maniri odgovarjate na njih z nadaljnjimi žalitvami. Sedaj vas motijo tudi uslužbenci Ministrstva za okolje in prostor, ki jih označujete v svojem pismu za birokrate, nestrokovne in povrh nepoštene, ne da bi v zvezi s tem objavili en sam dokaz.

Kje pa ste bili vi zaposleni, g. Kristan? Mogoče tudi v državni upravi ali pa na drugem »birokratskem« mestu? Prav zanimivo bi bilo vedeti, kje ste si prislužili vaš »penzjon«, ki ga tudi mi financiramo, tako kot bodo mladi ljudje financirali našega, in ga izrabljate za blatenje delovnih ljudi, povrh tega pri še enem najtežjih in zdravju najbolj nevarnem poklicu. Kakor sem seznanjen, je tudi kar nekaj ožjih »pobudnikov« civilne iniciative prislužilo pokojnino v javni upravi.

 

G. Kristan, ponavljam svoje vprašanje. Bi bilo pretežko pri vašem pravniškem znanju, da bi vsaj enkrat prebrali stare in obstoječe predpise, da bi se vam vsaj približno sanjalo, kaj so pristojnosti, dolžnosti in pravice uporabnikov, dimnikarjev ter MOP s svojimi uslužbenci in bi prenehali z neresnicami, nesmisli in kriminaliziranjem dimnikarjev? Bi bilo pretežko, če bi se enkrat samkrat odzvali vabilu dimnikarjev, ki so vas vabili medse, da boste vsaj enkrat od blizu videli, kaj pomeni izvajanje dimnikarskih storitev in kaj obsega. Da bi razumeli, da je »krtačkanje« še najmanj pomembno?

 

Še vedno vam ne gre v glavo, da zrak, voda in zemlja ni vaše »imetje« in da niste usposobljeni, da boste ocenjevali, ali je vaša naprava primerna ali ne. In še vedno ne razumete, da naprave, ki povzročajo kakršen koli vpliv na okolje, zdravstveno, požarno ali splošno varnost, nikoli niso bile prepuščene temu, da neusposobljeni posamezniki odločajo, ali so primerne ali ne.

 

Večkrat sem vam predlagal, da nehajte uporabljati vodo iz javnega vodovoda, svoje fekalije in odpadke pa odlagajte na svoje dvorišče. Ali ste to storili? Ali vam odgovarja, da to urejajo javne službe, ki to delo opravijo kakovostno in s strokovnim znanjem?

 

Verjetno se na vašem dvorišču ne nabirajo odpadki, saj bi se sproščali neprijetni vonji, ki bi ogrožali vas in vaše zdravje. Po vašem pa emisije iz vaše kurilne naprave lahko onesnažujejo zrak, vodo in ostalo prebivalstvo, ljudje naj bi prosto kurili, kar pride pod roke, vgrajevali bi vse, kar jim pade na pamet, ne glede na to, kakšen je produkt in kako varna je vgradnja?

 

Zagovarjate serviserje in projektante, ki so po vašem mnenju zelo sposobni. Zakaj pa je toliko dimniških požarov, zaradi katerih so ljudje in njihovo premoženje ogroženi? Zakaj imamo smrtne žrtve zaradi zastrupitve ali zadušitve s plinskimi napravami, ki so nepravilno priključene? Zakaj pri svojem vsakdanjem delu ugotavljam nešteto nepravilnosti, ki so jih naredili vaši spoštovani serviserji in projektanti? ... Da se razumemo, tukaj nikakor v vašem slogu ne zajemam vseh serviserjev in vseh projektantov, saj jih v dobro vseh nas obstaja veliko poštenih in strokovnih.

 

Predlagam vam, g. Kristan, da se vaša iniciativa, ki je pod vašim vodstvom že zdavnaj izgubila kompas, dimnikarjem raje zahvali, ker na leto rešijo nekaj sto življenj. To storijo neopazno, se ne hvalisajo s tem, tako kot se vi kot majhni otroci s kršenjem veljavnih predpisov.

 

Vaše odprto pismo raje naslovite na svojce vseh pokojnih otrok, mater, bratov, sester, očetov in ostalih, ki so življenja izgubili zaradi zastrupitev z monoksidom, v požarih objektov, povsod zaradi napak na napravah. Vprašajte javno, če imate pogum, kdo je te naprave vgradil in kdo je kadarkoli kazensko ali materialno odgovarjal za te smrti. Teh naprav namreč nismo vgradili mi, dimnikarji. Vgradili so jih »strokovnjaki«, z licencami, pooblaščenci z dokazili o znanju o teh napravah, tečaji itd.

 

Tistim 80 odstotkov gospodinjstev se pa zahvaljujemo, ker, kljub temu da menda »stojijo za vami«, z dobro voljo sprejmejo naš prihod in so na koncu za dobro opravljeno delo hvaležni, tako kot mi njim. Spijemo kako kavico in se poslovimo do naslednjič. Včasih celo pride kakšen dan (bolj redko), ko nas ne stisne v srcu ob zvokih sirene gasilcev ali reševalcev, ki hitijo na pogorišča ali mesta zastrupitev. Ko se tolažimo, da gre tokrat pa le mogoče za požar v naravi ali pa je kak nepridiprav zažgal kak zabojnik in upamo, da se nobenemu ni nič zgodilo.

 

Veste, g. Kristan, kljub vašemu »trudu« je to lep in koristen poklic in tako bo tudi ostalo. Ljudje vaše baže ga ne morejo umazati.

 

Bojan Brenčič

Predsednik sekcije dimnikarjev OZS