Vsaka knjiga je Trubarjev spomenik

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Zanimivosti / torek, 1. april 2008 / 06:00

Četrtkova Glasova preja o Trubarju z gostoma Matjažem Kmeclom in Viktorjem Žakljem je bila tudi jubilejna. Oba sta pred dvajsetimi leti sodelovala na prvi preji.

Gorenja vas – Razlika med prvo in 94., ki smo jo organizirali v četrtek, je samo v tem, da je bil na prvi preji 25. marca leta 1988 Viktor Žakelj voditelj, akademik Matjaž Kmecl pa kot takratni slovenski minister za kulturo gost, tokrat pa sta bila oba gosta. V Galeriji Krvina v Gorenji vasi, kjer je bilo že 12 Glasovih prej, se je z njima pogovarjal Miha Naglič.

Tema tokratne preje je bila aktualna: Trubarjevih 500 let. Akademik in literarni zgodovinar Matjaž Kmecl, ekonomist in politik Viktor Žakelj, ki je tudi predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, in Miha Naglič so na razumljiv in tudi iskriv način pripovedovali znane in neznane podrobnosti iz življenja in dela Primoža Trubarja in zgodovinsko razumevanje ter odnos Slovencev do njega, do njegove dediščine in do protestantizma na Slovenskem.

»Protestantizem je kljub hudemu preganjanju, še zlasti protestantske elite, pritajeno živel v slovenski zavesti. Valvasor v svoji Slavi zelo hvali Dalmatina, o Trubarju pa piše bolj previdno, nevtralno. Z začetkom nacionalnih gibanj se je zanimanje za slovenski jezik in za knjigo in seveda za Trubarja povečalo. Fran Levstik je zapisal, da je jezik osrednje bistvo vsakega naroda, ko pravi, da z odvzemom jezika odvzameš narodu dušo. Kopitar in Metelko sta že v prvi polovici 19. stoletja uporabljala frazo, da je Trubar slovenski kulturni Kolumb. Ko je Slovencem dal knjigo, jim je odkril nov svet. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so poudarjali, da je vsaka slovenska knjiga spomenik Trubarju. Če upoštevamo, da je Trubar deloval v popolni kulturni praznini, da je moral izumiti slovenski jezik, ga normirati in uporabiti za prevod Svetega pisma, v katerem so skrajno zahtevne formulacije, potem si lahko predstavljamo, kaj vse je naredil. Poskrbel je za izid 25 knjig, njegovi somišljeniki pa so napisali in natisnili še 25 knjig. Petdeset tiskov ni malo,« je povedal akademik Matjaž Kmecl.

»Trubar je vse počel iz svoje vere, čeprav se je zavedal pomembnosti kulturnega poslanstva. Pred predsedniškimi volitvami so bili kandidati na televiziji vprašani, kdo je zanje največji Slovenec. Samo sedanji predsednik Danilo Türk se je odločil za Trubarja. Če vzamemo slovenstvo kot tok, je v njem čofotalo veliko Slovencev. Ampak Trubar je bil na začetku in je spuščal v ta tok svežo vodo. Naše društvo je predlagalo, naj se ljubljanska univerza imenuje po Primožu Trubarju. Predlog je bil zavrnjen. Posebej podcenjujoča, katastrofična je bila argumentacija, kjer so bile omenjene primerjave s Karadjordjevićem, Kardeljem. Pomešali so jabolka in hruške. In to je storila osrednja slovenska akademska ustanova. Kadarkoli bom imel možnost, bom ta primer naglas povedal,« je bil ogorčen Viktor Žakelj. »Pri Primožu Trubarju in reformaciji je treba narediti tri stvari. Najprej je o tem treba nekaj vedeti. Nato je treba Trubarja priznati in se mu opravičiti za vse gorje, ki je bilo povzročeno njemu in protestantom. Bil je ogrožen. Dvakrat je moral v pregnanstvo, od koder je vzdrževal stike s domovino in domov pošiljal knjige ter s tem ohranjal jezik. S Trubarjevo popotnico smo postali del Evrope in njenega duhovnega gibanja. Brez Trubarja ne bi bilo tudi drugih velikih ljudi,« je povedal Viktor Žakelj.