Sedmica: Politična shizofrenija

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. marec 2008 / 06:00

Zanimivo, kako malo je potrebno, da razburiš (slovensko) javnost.

Na primer, nekoliko predrugačiš veljaven kazenski zakonik in že je na nogah vsa Slovenija; polovica jih je za predlagane spremembe in novosti, polovica proti, kdor pri skakanju v zrak in dvigovanju prahu ne sodeluje, pa je bodisi povsem nepolitičen bodisi ni avtohtoni pripadnik podalpske rase.

Ta teden je bila slovenska javnost v »luftu« zaradi nameravane uvedbe dosmrtnega zapora. Kar se mene tiče, »skačem« na strani tistih, ki so za tovrstno spremembo veljavnega kazenskega zakonika. Nobene ovire, še najmanj moralne, namreč ne vidim, da ne bi do konca svojih dni za rešetkami preživel nekdo, ki bi vzemimo romsko manjšinsko prebivalstvo pobil do zadnjega pripadnika. Ali, recimo, nekdo, ki bi umoril petčlansko družino in se nad trupli za nameček še zverinsko izživljal. Govorim, kajpada, teoretično, ampak na tem, pogojno rečeno, norem svetu je mogoče vse, tudi nemogoče.

Verjamem, da se velika večina Slovenk in Slovencev (ne glede na politično orientiranost) strinja s stališčem, da je najmanj smešno govoriti o represivni državi v primeru, da organi pregona za vse žive dni zaprejo množičnega morilca; ne glede na to, ali ga je v dejanje gnalo nacionalno, versko, seksualno ali katero drugo izprijeno oziroma izkrivljeno čustvo. Večkrat uporabljen argument proti uvedbi dosmrtnega zapora, češ da dosmrtna kazen morebitnih podobnih dejanj ne preprečuje, je sicer povsem točen, ampak nobena kaznovalna politika ni namenjena prevzgoji mogočih kriminalcev oziroma morilcev. Kazen je vedno individualna in vedno se nanaša na že storjeno prepovedano dejanje. Se pravi, pri dosmrtni kazni gre za to, da znanega storilca za vedno izločimo iz družbenega okolja. Kratko malo ga izločimo zato, da mu ne dopustimo niti najmanjšega manevrskega prostora, da bi izprijeno dejanje kadarkoli ponovil.

Ne le, da je glede uvedbe dosmrtnega zapora razdvojena laična javnost. Razdvojena je tudi tako imenovana pravna stroka; levo orientirana strokovna polovica je proti, desno orientirana pa za uvedbo dosmrtnega zapora. Glede na diametralno nasprotna stališča, se sprašujem, za kaj v ozadju oziroma v osnovi v resnici gre: za pravno stroko ali za politično, beri vrednostno orientacijo zainteresiranih.

Kar se mene tiče, imam na pravno stroko svoj, da ne rečem ekskluziven pogled. Ne rečem, da pravo v nekem delu ni stroka. Po drugi strani pa so pravni strokovnjaki, recimo, sodniki, strokovni le toliko, kolikor poznajo pravila igre, se pravi veljavno zakonodajo, to pa so – in v tem grmu tiči zajec – pisali tisti pravni strokovnjaki, ki so naklonjeni vladajoči politiki. Primer: 133. člen kazenskega zakonika nekdanje SFRJ, s pomočjo katerega je prejšnji režim kaznoval verbalni delikt. Pri tem posebej poudarjam, da je zloglasni člen napisala pravna stroka, ne aktualna politika. Hočem reči, meja med pravno stroko in vladajočo politiko je tako tanka, da je domala nevidna. Povedano drugače, na nobenem drugem družbenem področju ne pusti vladajoča politična garnitura tako vidnega pečata, kot ga pusti na področju kazenskega in družinskega prava. Zato je očitek aktualne opozicije, češ da vlada z nameravano spremembo kazenskega zakonika ne ravna strokovno, kratko malo shizofren.