Starši in učitelji želijo vedeti več o specifičnih učnih težavah

Besedilo: Marjana Ahačič
sobota, 29. marec 2008 / 06:00

Kadar človek ne ve, kaj je z njim narobe, začne svoje neuspehe pripisovati dejstvu, da je manj sposoben, da ne zmore.

Gorenjska podružnica društva za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami Bravo je sredi marca v osnovni šoli Žirovnica pripravila že drugo predavanje za starše in učitelje. Tokrat jim je psihologinja Svetovalnega centra Ljubljana Mateja Hudoklin pojasnjevala, kako lahko tudi otroci z učnimi težavami postanejo učinkoviti in uspešni.

Učenci s specifičnimi učnimi težavami pogosto veljajo za neučinkovite, manj bistre in celo lene, dokler ne odkrijejo vzroka svojih težav. »Pogosto tako starši kot učitelji najprej želijo več informacij o tem, kaj sploh so specifične učne težave,« pojasnjuje Meta Bizjak Eržen, specialna pedagoginja na žirovniški osnovni šoli. »Najpogosteje se izražajo v obliki težav pri branju in pisanju, ki jih poznamo pod pojmom disleksija, pa tudi kot težave pri računanju, z grafomotoriko ter pomnjenjem in priklicem. Otroci tako na primer pri branju spuščajo ali obračajo črke, si težko zapomnijo ali spomnijo naučeno snov, nepravilno oziroma okorno držijo pisalo, črke, ki jih pišejo, so nepravilnih oblik, samo pisanje je počasno.«

Kljub temu, poudarjajo strokovnjaki, tudi takšni otroci s pomočjo primernih učnih strategij lahko vplivajo na svojo učno uspešnost. »Prav zato je tako pomembno, da izobražujemo starše in učitelje. Najprej, da so sploh pozorni in prepoznajo otroke s specifičnimi učnimi težavami, nato pa, da se naučijo, na kaj morajo biti pri delu s takšnim otrokom še posebej pozorni ter kako mu lahko pomagajo,« pravi Erženova.

Težave, ki jih imajo otroci s specifičnimi učnimi težavami – in teh naj bi bilo po oceni strokovnjakov kar deset odstotkov vseh učencev - so izrazitejše na začetku šolanja. Če otrokom ne pomagamo, ostanejo. Še več: če vzrok takšnim težavam v času šolanja ni niti odkrit, se kasneje lahko izrazijo kot slaba samopodoba, v hujših oblikah celo kot depresija ali psihoza. »Kadar človek ne ve, kaj je z njim narobe, začne svoje neuspehe pripisovati dejstvu, da je manj sposoben, da ne zmore. V takšni situaciji si seveda tudi ne zna sam pomagati.«

Številna udeležba na predavanju društva Bravo kaže na to, da se tako starši kot učitelji soočajo s specifičnimi učnimi težavami otrok in da o tej temi želijo vedeti več. »Prav v pogovoru s starši na zadnji delavnici smo ugotovili, da si želijo izmenjave izkušenj med seboj, zato bomo temu namenili septembrsko delavnico društva,« je še povedala Meta Bizjak Eržen. Na naslednjem predavanju pa se bodo ukvarjali z motnjami pozornosti in koncentracije ter hiperaktivnostjo otrok. Pripravila ga bo Suzana Pulec Lah, defektologinja z ljubljanske Pedagoške fakultete. Tako kot vsa predavanja društva Bravo bo namenjeno ne le članom, temveč vsem, ki jih tematika zanima.