Dobri pisci in ljudje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. marec 2008 / 06:00

Pred nami je že tretja knjiga Marjete Žebovec iz serije Slovenski književniki. Predstavlja nam generacijo, ki je ustvarjala in še ustvarja v enem najbolj pestrih obdobij slovenske zgodovine.

Serijo Slovenski književniki, v kateri načrtujete predstaviti slovenske literate od Trubarja pa vse do danes, nadaljujete s tretjo knjigo, v kateri predstavljate književnike, rojene v letih od 1920 do 1929. Da so se v teh letih rodili tudi »top književniki« zadnjega pol stoletja, dokazuje že zanimiva fotografija ob predgovoru, na kateri na Minattijevi osemdesetletnici za omizjem z ženami sedijo Zlobec, Pavček, nekoliko mlajši Kovič, pa vdova Janeza Menarta …

»Vsekakor so v tej knjigi predstavljene zanimive osebnosti. Poleg večine avtorjev Pesmi štirih, Ade Škerl in drugih začetnikov povojne lirike tudi veliko zamolčanih in proslavljenih pa takih, ki so ustvarjali bolj zase, potem pa so se, ko boj za vsakdanji kruh ni več jemal vsega časa, pridružili kakšnemu literarnemu krožku z dobrim mentorjem in začeli intenzivneje ustvarjati. Moram priznati, da so me nekateri izmed teh književnikov, za katere večina Slovencev niti slišala ni, kaj šele brala njihova dela, prav prevzeli, navdušena sem nad njimi kot ljudmi in nad njihovimi deli. Večinoma so to pesnice in pesniki, manj je pisateljev, nekateri so močno dejavni v krajevnem kulturnem življenju.«

Hkrati pa gre za generacijo književnikov, ki je doživela in ne vedno tudi preživela 2. svetovno vojno. Nekateri so padli, bodisi na eni ali drugi strani, nekateri so po vojni prenehali literarno ustvarjati, spet drugi začeli …

»Vsekakor je druga svetovna vojna, okupacija močno zaznamovala ljudi, rojene v tem času. Umetniki, tudi književniki, so vse le še močneje doživljali in s svojim talentom znali in zmogli to tudi izraziti. Prav je, da so vse to izrazili, saj bi bila naša narodna dediščina veliko revnejša brez njihovih del.

Takrat so trpeli prav vsi, partizani, domobranci, nemški vojaki in tisti, ki se niso opredelili za nobeno stran in so preprosto živeli v strahu, delali in si prizadevali, da bi nekako preživeli sami in njihove družine. Vsi si zaslužijo spoštovanje; predvsem zato, ker so ljudje in so delali to, kar so sprejeli za pravilno – ali pa bili v to prisiljeni.«

Poleg znanih imen v vaši knjigi srečamo tudi avtorje, o katerih sicer vemo zelo malo. Kakšen je bil tokrat vaš kriterij pri umeščanju v knjigo?

»Po vsej Sloveniji sem dobila ljudi, večinoma so to profesorji slovenščine, nekateri so učili v šoli, drugi ne, ki zelo dobro poznajo slovensko književnost in književnike, zlasti tiste s svojega območja ali tudi svoje generacije. Kriterij je bilo torej predvsem njihovo priporočilo, vsekakor pa sem tudi sama prebirala njihova dela in mnogi so me navdušili. Ker jih je toliko, sem se tudi odločila kot uvod v predgovor dati misel slikarja in literata Marijana Tršarja o slovenski nadarjenosti za umetnost. Resnično smo za to nadpovprečno nadarjeni in na to je treba biti ponosen, tako kot je ponosen Tršar. Meja za uvrstitev v knjigo pa je vsaj ena samostojna knjižna izdaja leposlovja, torej poezije, dramatike ali pripovedne proze.«

Med njimi pogrešamo recimo Franceta Pibernika, ki si tudi sam prizadeva oživiti spomin na nekatere prezgodaj umrle in pozabljene literate. Kako je bilo sicer s sodelovanjem v veliko primerih še živih avtorjev oziroma njihovih sorodnikov, če so ti že pokojni?

»France Pibernik ni želel biti predstavljen v knjigi, za kar je tudi meni žal, saj mi je posredoval veliko informacij, dal na razpolago svoje gradivo o nekaterih literatih, mi svetoval … Vsekakor sem bila dolžna spoštovati njegovo odločitev; no ja, včasih sem tudi malo jezna nanj, češ on lahko piše, o komer hoče, jaz pa o njem ne smem. Vendar očitno ima razloge, povedal mi jih ni, jaz pa tudi ne silim vanj. Sicer pa so literati sami in njihovi sorodniki – razen omenjenega Franceta Pibernika in pesnika Vojana Tihomirja Arharja, ki tudi ni želel biti predstavljen – z veseljem sodelovali in to so bila tudi zame lepa srečanja. To so prijetni ljudje, dozoreli so v življenju, delu in trpljenju. Vojno smo že omenili, marsikdo je imel še drugačne težave v življenju, nekaterim so umrli otroci, skratka, živeli so bogato življenje, iz katerega črpajo tudi navdih za ustvarjanje.«

Prvi knjigi sta tako rekoč že razprodani, kar kaže na to, da se je vaš koncept predstavljanja piscev, v katerem vas bolj kot vrednostne sodbe literarne teorije zanimajo predvsem človeške plati posameznih avtorjev, uveljavil med bralci. Že pišete četrto knjigo o ljudeh, rojenih med letoma 1930 in 1939?

»Prvi dve knjigi nista razprodani, sta pa ponatisnjeni, torej še vedno na razpolago. Ja, prav imate. Bolj kot vrednostne sodbe in analize literarnih zgodovinarjev me zanimajo ljudje in njihovo življenje v celoti, ne le tisto, kar je povezano z literarnim ustvarjanjem. Vrednostno sodbo vsekakor prepuščam bralcem in jih spodbujam, naj vzamejo njihove knjige v roke in jih preberejo – da si bodo lahko ustvarili svoje mnenje o njih. Vsekakor naj jih tudi kupujejo, sicer tisti, ki jih delamo, ne bomo preživeli.

Res pripravljam četrto knjigo, v njej pa bodo predstavljeni avtorji, rojeni med letoma 1930 in 1944; v tem obdobju jih je bilo namreč rojenih približno toliko kot v obdobju, ki ga obravnava tretja knjiga.«