Mrtvo hladna

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 26. marec 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 18. junija

Andreja potolažim z mislijo, »pet minut gor ali dol. Sploh pa je tako, da se lahko človek zgubi kadar koli in kjer koli. V Parizu, v New Yorku, v Celju, v Radovljici, na Rožniku, v življenju, v ljubezni, v bolezni ali v kateri koli drugi življenjski okoliščini. Pomembno je ohraniti mirno kri. Zaradi treh zgrešenih ulic in desetih minut se svet zagotovo ne bo podrl.« No, ko sem ravno omenila bolezen, naj spomnim, da sem, kar se moje konkretne življenjske okoliščine tiče, mrtvo hladna. Če se pač izrazim s prispodobo, ki mi najprej pade na misel. V nepričakovanih življenjskih okoliščinah je priporočljivo prvič, verjeti vase, pomeni, zaupati si, in drugič, verovati v naklonjenost Usode. Ali, kot bi rekel Martin Kojc: »Prasili zavestno in brez pomisleka zaupati, se pravi uvideti, da v življenju ne moremo s svojim izsiljujočim hotenjem absolutno ničesar spremeniti v katero koli korist in da moramo hočeš nočeš pustiti usodi prosto pot, če želimo, da gre vse gladko in po sreči. Vse, kar se dogaja, je vnaprej določeno, modro in dobro in samo izpolnjuje in izboljšuje življenje. To spoznanje ter iz njega izhajajoče duhovno vedenje povzroči, da odslej namesto nesreče, stiske in obupa stopi zaželeno. Praktična korist tega spoznanja je v zavestnem in slepem zaupanju v vsestransko, harmonično in modro premišljeno delovanje prasile.«

»Dobro, dobro, sem že nehala,« obljubim Andreju, ki je (domnevno) zaradi mojega filozofiranja, da ne rečem blebetanja spet zgrešil pravo smer. Po petnajstminutnem molku pa Andrej le zapelje pred »čarovnikovo« hišo.

Možakar, s katerim sem dogovorjena za alternativno zdravljenje ali kakor koli bi že temu rekli, me preseneti s svojo mladostjo, zgovornostjo in brez dvoma visokim inteligenčnim kvocientom. Andreju priporoči sprehod, mene pa povabi v improvizirano »ordinacijo« v kleti. Posadi me na enega od stolov in iz mene zvito izvleče diagnozo, zaradi katere sem ga poiskala. V grobem ga seznanim s svojim zdravstvenim stanjem, k temu doda nekaj svojih misli, ugotovitev in napotkov, potem pa začne okrog mene dobesedno plesati in mahati s trizobom v roki. Poskusi mi razložiti, kaj počenja, a ga pri najboljši volji čisto nič ne razumem.

Kratko malo ne vem, kaj naj si o njem mislim. Daleč od tega, da bi bil fant neumen. Nasprotno. Po nekaterih zemeljskih stavkih in mislih sodeč, je precej načitan in tudi inteligenten. Po drugi strani pa je skrajno zmeden, saj nenehno preskakuje iz teme na temo; dva stavka pove na temo biofizike, tri na temo kvantne fizike, sledi predavanje iz kemije, potem iz astronomije ter astrologije, preskoči na zdravo prehrano, pove stavek in pol o duhovnosti, nadaljuje z – no, ja, sploh mu nisem več sposobna slediti. Kar je preveč, je preveč. Kaj takega, pa še ne. Po tihem se vprašam, kdo od naju je tukaj nor? Jaz, ko ga trpim, ali on, ki govori (vsaj za moj inteligenčni kvocient) nesmisle in pleše okrog mene s trizobom v roki. Kljub temu ostanem mrtvo hladna. (Se nadaljuje.)