Kakšne državljane vzgajamo? (3)

Najbrž poznate razlike med ljudmi, ki začnejo že zgodaj razmišljati kot državljani naše deželice, in med tistimi, ki jim je to prav malo mar.

Največ k temu pripomore vzgoja. Pomembna je tudi lastna aktivnost, ki jo žene motivacija. Največji ubijalec želje pa je prenasičenost z vsem dobrim. Tako lahko upravičeno sklepamo, da v času, ko imajo mnogi vsega dovolj, postane tudi državljanstvo nekaj samoumevnega. Kar pa spada v skupino »samoumevno«, ima manjšo veljavo, kot če je težko dosegljivo. To sem spoznala na zadnjih volitvah, ko je starejša hčerka volila. Kar nekaj njenih prijateljev nima te možnosti in tudi mene je zabolelo, ko me je pri osemnajstih letih vprašala, ali bo imela volilno pravico, ker ima cerebralno paralizo. Najbrž je zaradi mnogih omejitev (arhitektonske ovire, šolski sistem, ponudba dela, predsodki ljudi) sklepala, da bodo težave tudi pri volitvah. Vsa srečna, da ji je to omogočeno, je šla na volitve in oddala svoj glas. Koliko pa jih ni šlo zgolj zaradi lenobe? Ne vem, ali sem se kdaj prej toliko zavedala volilne pravice kot prav takrat, ko me je nanjo spomnila hčerka. Na našo deželo nas pogosto prej spomnijo tujci, ko nam opisujejo stvari, ki jih opazijo, doživijo. Ali pa poslušajmo zamejske Slovence – oni veliko bolj srčno pojejo domače pesmi, kot mi. Naša ušesa hrepenijo po tujih skladbah, oni pa jočejo ob domačem zvonu. Tudi pri uporabi jezika se pokaže naša pripadnost. Pa me ne moti toliko besednjak, ki ga uporablja mladina, ker to nekako spada v njihovo pubertetniško upiranje. Bolj me moti uporaba tujk. Te so postale tako moderne, da bi človek ob poslušanju kakšne okrogle mize potreboval slovar. Tako se vedno znova sprašujem, ali se pamet meri po tem, koliko tujih izrazov uporabljaš? Mar ni lepo, če poveš tako, da te razume čim več ljudi, ne pa peščica izbrancev? Sicer takšne oddaje ne bi smele biti javne, ker niso za javnost. Uporabljati tujke takrat, ko zanje obstaja lep slovenski izraz, je pačenje. Afnanje po domače.