Kdo je moški in kdo ženska

V petek so v Prešernovem gledališču premierno uprizorili Strindbergovo dramo Gospodična Julija v režiji Mateje Koležnik.

Tik pred začetkom 38. Tedna slovenske drame so v Prešernovem gledališču uprizorili še zadnjo premiero v letošnji gledališki sezoni. Naturalistična drama, enodejanka Gospodična Julija, je Strindbergovo najpogosteje uprizarjano delo. Njen zunanji okvir je postavljen v takratno (Švedska pred 120 leti) aktualno družbeno razslojeno okolje, avtor pa se v njej ukvarja predvsem z odnosom med spoloma in vlogami, ki jih spol vsakemu posamezniku zapoveduje. Julija, dama plemenitega rodu, si na kresno noč zaplete v tragični ljubezenski odnos s služabnikom Jeanom. Ona, ker hoče obvladovati moškega, na neki način hoče postati moški, on, ker je moški in hkrati želi napredovati na družbeni lestvici. Drug drugemu predstavljata svoje vizije prihodnosti, ki jo za njiju po Strindbergu ni. Zato tudi tragični konec zaznamovan s krvjo.

Režiserka Mateja Koležnik, Gospodična Julija je v zadnjih desetih letih njena četrta režija v kranjskem gledališču, Strindbergove zgodbe ni posodabljala, nasprotno, uprizoritev je prepričala v njeno univerzalnost. Odnos moški-ženska se v vseh teh letih pravzaprav ni spremenil. Premišljeno in v celoti v prid tokratni postavitvi, je režiserka (pri prevodu in adaptaciji besedila je sodeloval Gregor Fon) Julijo »postarala« za dvajset let, ter s tem poudarila, da je le-ta v kritični odnos, na podlagi izkušenj in peze svoje preteklosti, disfunkcionalne družine in spolne zavrtosti v mladosti, na neki način vstopila zavedno. Odločilni trenutki drame, nabiti z erotiko, strahom in spoštovanjem, norostjo in premišljenostjo hkrati, tudi brez vsakršne besede »pripovedujejo« gledalcu.

V nekaj več kot uro dolgi uprizoritvi nas skozi ljubezensko dramo ene noči popeljejo igralci domačega gledališkega ansambla. Gospodična Julija, izvrstna Vesna Jevnikar, dovolj aristokratska in ravno prav »kresna«, ter v odnosu so Jeana, odličnega Petra Musevskega, ki je v predstavi točno to, kar bi si tudi Strindberg želel, pravi moški. V svoji odrski prezentaciji jima prepričljivo sledi Vesna Slapar v vlogi Kristine, za katero se na trenutke zdi, da je edina »na zemlji«, pri svojem, ker ji je bilo z rojstvom dano. Kostumi Alana Hranitelja so konvencionalni, tako kot glasba Mitje Vrhovnika – Smrekarja je tudi scena Iva Knezovića minimalistična, dogajanje in ključni momenti drame se zgodijo v hladnem marmornem hodniku.

Drama Gospodična Julija je nedvomno pravi izbor za zadnjo premiero v sezoni: kratka, jasna, igralsko dobra in ob pravem času. Času, ko spet razmišljamo vlogah, ki naj jih v svojem življenju opravijo moški in ženske. Jasno je, da se te v tisoč letih niso spremenile, kako to spoznati, pa tudi v pričujoči drami ostaja odprto.