Valentin Brgant (1916 - 2008)

V nedeljo, 17. februarja, so se številni poslovili od svojega priljubljenega župnika Valentina Brganta.

Diamantni mašnik in župnik je odšel na svoj rojstni dan in god sv. Valentina, 14. februarja, star natanko 92 let. V Lučinah, ki jih je vzel za svoje, čeprav izhaja iz Zminca, je služboval 33 let. Zadnja leta je bil najstarejši aktivni župnik v nadškofiji. Bil je dobrohoten in duhovit, zanesljiv svetovalec in dober prijatelj. Leta 2003 je ob občinskem prazniku za dolgoletno prizadevno delo prejel priznanje občine.

Rodil se je v nekdanji pristavi loškega gradu Šefertno. Mama je bila Rohotnikova iz Breznice, ki se je po smrti prvega moža v drugo poročila z Janezom Brgantom, Smoletovim od Sv. Tomaža na Selškem. Ko je bil Tine star 10 let, je povodenj v Poljanski dolini odnesla trideset mostov, na njihovem domačem posestvu pa je pobralo dva hektarja rodovitne zemlje. Stiska in pomanjkanje sta narekovala, da sta z bratom Pavlom odšla služit. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, gimnazijo v Kranju, nato se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani.

»Za študij bogoslovja sem se po zaslugi domače verske vzgoje odločil že v kranjskem dijaškem zavodu, kjer so bili moji predstojniki kaplani dr. Jože Pogačnik, Jože Košir in Jože Jamnik,« je Brgant zapisal v Loških razgledih (št. 40, leto 1993). Zaradi vojne in zaprte meje je imel novo mašo pri Uršulinkah v Ljubljani, na slovesnost pa so lahko prišli le dva strica, teta in nekaj bratrancev, nekateri znanci in dobrotniki, v večini pa študentje. V duhovnika ga je 4. julija 1943 posvetil škof Gregorij Rožman, ki ga je že čez en mesec imenoval za kaplana v Dolenjskih Toplicah. »Moj predhodnik je bil g. Jakob Mavec, ki sem ga prosil za potrebne napotke. Dejal je, naj kar malo zaplavam. V vodi sem znal plavati, na suhem se pa nisem učil plavanja nikdar,« je v svojem slogu zapisal Valentin Brgant v že prej omenjenih Loških razgledih. Kljub temu se je znašel. Tudi leta 1948, ko je bil imenovan za župnijskega upravitelja v Dolenjskih Toplicah in soupravitelja sosednjih Poljan in je doživel prepoved zvonjenja.

Leta 1959 se je preselil na Polšnik, po štirih letih in pol pa je bil nastavljen v Staro Oselico. Po smrti župnika Alojzija Kambiča je bila nezasedena lučinska fara. Nadškofa Pogačnika je prosil, da ga prestavi. Prošnja je bila uslišana, v Lučinah pa je služboval 33 let. Tako je 11. julija 1993 v Lučinah tudi praznoval zlato mašo (teden prej pa v Škofji Loki). Ob tej priložnosti je tudi zapisal »Kako naj končam? Bogu hvala za vse!«. Gospod Tine Brgant, mnogi Lučinčani danes pravijo: »Bogu hvala za takšnega župnika!«