Dnevi brez smučanja so predolgi

Še ne petnajstletna smučarka škofjeloškega Alpetourja Ula Hafner, doma s Form, se je v zimo in smučanje zaljubila, še preden je upihnila tri svečke, prepričana pa je, da ne bo odnehala, dokler ne bo med najboljšimi na največjih tekmovanjih.

Škofja Loka – Škofja Loka je že vrsto let znana kot smučarski kraj, Alpetour pa kot klub, v katerem zagnani mladi smučarji dobijo dovolj priložnosti, da se uveljavijo. Včasih smo stiskali pesti za Borisa Strela, pokojnega Jožeta Kuralta, pa za Natašo Bokal, Špelo Bračun in druge. Danes se veselimo prvih točk mladega Matica Skubeta, na površje pa nezadržno prihaja še mlajša varovanka trenerja Uroša Peternela, še ne petnajstletna Ula Hafner. Ula, ki je bila junakinja letošnjega Pokala Loka za mlade smučarje, pa ni uspešna le na domačih tekmovanjih, temveč vse več dobrih rezultatov dosega tudi v tujini, kjer je letos slavila tudi na slovitem Pokalu Topolino. Toda simpatična Ula pravi, da je to šele začetek …

Se spomniš svojih prvih korakov na smučeh?

»To ne, starša pa mi velikokrat pripovedujeta, kako močno sem si pri komaj dveh letih in pol želela smučke. Toliko časa sem prosila, da smo šli na smučarski sejem in sem jih dobila. Tako se je začelo in že takoj moram povedati, da se smučanja enostavno nikoli nisem naveličala. Tudi kasneje, ko so se začeli redni treningi, ko je bilo treba zgodaj vstajati, odhajati od doma še v temi in ob vsakem vremenu, nikoli mi ni bilo težko.«

Kdaj pa se je začelo tisto, kar je že spominjalo na prvi trening?

»S petimi leti sta me starša vpisala v klub in kmalu so se začele tudi prve tekme za cicibane. Vendar nas je bilo otrok veliko, treningi so bili bolj zabava, enostavno se mi je zdelo zanimivo. Sprva med vrstniki tudi nisem še nič izstopala, šele kasneje, ko sem prišla v kategorije mlajših pionirjev, je bilo teh zmag vedno več.«

Katera ti največ pomeni?

»Morda je bila kakšna zmaga, na primer dve letošnji na Pokalu Topolino v Italiji, pomembnejša, toda meni zagotovo največ pomenijo zmage na Pokalu Loka. Zmagati doma, na domači progi, pred domačimi navijači, to je res nekaj posebnega.«

Kakšne tekme te letos še čakajo?

»Še tekma v Abetoneju konec tega meseca in zaključek sezone aprila v Kanadi. Letos grem tja tretjič, tudi od tam pa imam že nekaj zmag.«

Kakšne načrte imaš?

»Želim si priti na tekme svetovnega pokala in seveda na olimpijske igre. Toda ne zgolj s simboličnimi uvrstitvami, ampak si za začetek želim točk, nato pa tudi stopničk.«

Bo to odvisno samo od tebe?

»Največ od mene in od tega, kako se bom pripravila. Upam, da ne bo smole s poškodbami.«

Smučanje ni poceni šport. Kdo ti pomaga?

»Moja glavna sponzorja sta seveda ati in mami, veliko mi z opremo in nagradami pomaga Elan, pomembna sponzorja pa sta tudi teta Martina in njen mož Niko, oziroma Niko trans in Begrad.«

Kje vse trenirate?

»Poleti veliko treniramo v tujini, na ledenikih. Pozimi pa, kolikor je mogoče, na bližnjih smučiščih, največ na Starem vrhu in Krvavcu. Na treninge gremo že zjutraj, pridemo okoli poldneva, potem je treba kaj narediti za šolo. Tako sem letos manjkala že 365 ur, k sreči pa z učenjem nimam težav. Tudi na šoli imajo razumevanje in upam, da bo tako tudi naprej na škofjeloški gimnaziji, kamor sem se sedaj vpisala.«

Kaj bi rada počela naslednja leta?

»Ob smučanju si seveda želim najprej narediti gimnazijo, nato Fakulteto za šport, postati demonstratorka smučanja in učiti smučanje po svetu. Brez smučanja si življenja enostavno ne predstavljam, če kakšen dan ne grem na smuči, mi je že dolgčas po smučanju. Se pa znam zaposliti tudi s tenisom, rolanjem in drugimi športi.«