Sedmica: Potopljena topnjača

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. marec 2008 / 06:00

Glej ga, zlomka, komaj pride do okvirnega dogovora, že se zadeve vnovič zapletejo in zameglijo. Poglejmo, o čem govorim.

Petnajst let je bilo potrebnih, da sta naša in ruska vlada novembra lani v Moskvi podpisali sporazum o poplačilu starih grehov, se pravi ruskega klirinškega dolga Sloveniji, ki znaša dobrih sto devetindvajset milijonov dolarjev. Rusija naj bi svoj dolg poravnala v blagu v obdobju treh let, če ji to ne bi uspelo, pa naj bi obveznosti nekdanje Sovjetske zveze do Republike Slovenije vrnila v denarju. Stekla so pogajanja in nastal je seznam blaga in storitev, s katerim naj bi uradna Moskva Ljubljani vrnila dolg. Na seznamu naj bi se poleg gospodarskih storitev znašli tudi industrijska in vojaška oprema.

Zanimiva, za nekatere pa tudi sporna je vojaška oprema, v zvezi s katero je bila v javnosti največkrat omenjena devetdesetmetrska topnjača, ki naj bi paradirala vzdolž naše obale in na kateri naj bi se domnevno urili prihodnji rodovi slovenskih pomorščakov. Pomisleki so začeli kar deževati. Slovenija sploh potrebuje tako veliko ladjo? Koliko nas bo stalo servisiranje ladje z rusko tehnologijo? Kateri argumenti stojijo za odločitvijo, da gre Slovenija v nakup vojaške ladje? In tako dalje. Z gospodarskega vidika naj bi bila ladja eno finančno brezno več. S strokovnega vidika pa se je postavljala dilema, ali bi z rusko topnjačo zagotovili strateško varnost naše sicer kratke obale. Po drugi strani je bilo, kajpada, treba pretehtati, ali imajo slovenski pogajalci nasproti Rusom sploh moč, iztržiti kaj več kot (morda celo zastarelo) vojaško opremo.

Še preden je vlada oziroma obrambno ministrstvo iznašlo kompetentne odgovore na postavljena vprašanja in dileme, pa so se stvari obrnile v nepričakovano smer ali, kot se je izrazil obrambni minister Karel Erjavec: »Postopki zapiranja klirinškega dolga Rusije še trajajo. Pri pogajanjih o vrednosti večnamenske ladje pa smo dokaj narazen. Resno razmišljamo, da bi pogajanja celo prekinili. Zadeve so zelo odprte. Lahko se zgodi, da bom vladi predlagal, da klirinškega dolga ne zapremo z vojaško opremo.«

Kar se mene tiče, resno razmišljam, na čigavi strani je v resnici prišlo do pomislekov glede nadaljnjih pogajanj; na slovenski ali na ruski. Resno razmišljam tudi o tem, ali pomisleki zadevajo le seznam blaga in storitev, s katerim naj bi Rusija Sloveniji vrnila dolg, ali se pomisleki vrtijo okrog že doseženega sporazuma na sploh. In še o tem resno razmišljam, ali morda ne gre zgolj za sporazum o ureditvi obveznosti nekdanje Sovjetske zveze do Republike Slovenije po obračunih blagovne menjave med nekdanjo ZSSR in SFRJ, pač pa za slovensko ruske odnose na sploh. Bojim se namreč, da ne gre za različne poglede na ceno klirinške vojaške ladje, pač pa za slovensko priznanje Kosova. Da nas torej Rusija zaradi priznanja novonastale balkanske države na do nedavnih srbskih tleh kaznuje s pomisleki glede vračanja klirinškega dolga.

Če gredo moji pomisleki v pravo smer, je na mestu vprašanje, kolikšno gospodarsko škodo bomo zaradi politične odločitve v resnici utrpeli in kdo bo to škodo plačal.