V postu aleluja in smojke

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
sobota, 22. marec 2008 / 06:00

Kakšno hrano so uživali na Škofjeloškem v 18. stoletju, ko je nastal Škofjeloški pasijon? O tem je pred devetimi leti v raziskovalni nalogi pisala takrat še študentka Špela Ledinek.

Špela Ledinek sedaj ne živi več v Škofji Loki, v telefonskem pogovoru pa nam je povedala, da jo je ob nastajanju Škofjeloškega pasijona v letu 1999 k raziskovanju prehrane iz tistega časa spodbudil režiser pasijona Marjan Kokalj. Tako je nastal zapis Oris prehrane v prvi polovici 18. stoletja, ki so ga objavili tudi Loški razgledi. V njem je zajela prehrambene navade vseh družbenih slojev ob različnih priložnostih.

Pasijonska procesija je bila na veliki petek, na dan, ko se zaključuje 40-dnevni post, ki traja od pusta do velike noči, ko se ne sme uživati mesa in se do sitega najesti. Za revnejše to ni bilo nič nenavadnega, piše Špela Ledinek, bogati pa so namesto mesa tega dne jedli ribe, rake, žabje krake, polže in druge postne jedi. Za postno pecivo je veljala tudi presta. Nekateri v njeni obliki vidijo v molitvi sklenjene roke. V preteklosti so jih pekli v samostanih, menihi pa so jih delili pridnim šolarjem in revežem. Znana postna jed na Škofjeloškem pa je aleluja, posušeni in skuhani repni olupki, ki so jo uživali ob postu ali za velikonočni zajtrk kot spomin na veliko lakoto, ko na mizi ni bilo druge jedi kot repni olupki. Jedli so tudi s proseno kašo kuhane majhne repice, ki so jih zaradi osmojenosti imenovali smojke. Sicer pa so repo v 18. stoletju v revnejših družbenih slojih na veliko uživali v zimskem in zgodnjespomladanskem času.