Velika noč, velik praznik

Je že tako, da v vsaki stvari nastopata dva velika. Tudi med krščanskimi prazniki je tako. Kar povprašajmo vernike: "Velika noč ali božič?" Nekomu več pomeni prvi, drugemu drugi ...

Zdi se, da imata v cerkvenem letu oba veliko težo. Poznamo tako čas priprave na božič, ki mu pravimo adventni čas, kot čas priprave na veliko noč, znan kot postni čas. Mogoče je med ljudmi božič celo bolj priljubljen kot velika noč, vendar lahko glede na najpomembnejše krščanske vrednote (odpuščanje, vera v vstajenje od mrtvih in posmrtno življenje …) mirne duše rečemo: velika noč – velik – največji krščanski praznik.

Izvira iz judovske pashe

Spominsko obdobje, ki se navezuje na velikonočni teden, je večinoma poznano. Gre za čas pred slabima dvema tisočletjema ob zadnji večerji, Judovem izdajstvu, Kristusovem prijetju, sojenju, križanju, smrti in vstajenju. Manj znano je morebiti dejstvo, da se velika noč tako časovno kot simbolno navezuje na največji judovski praznik, pesah oz. pasho. Ta Jude spominja na njihov izhod iz Egipta, ki se je zgodovinsko dogajal nekako trinajst stoletij pred Kristusom. Ker faraon, po nekaterih teorijah Ramzes II., Izraelcev ni pustil iz sužnosti v obljubljeno deželo, je Bog nad Egipt poslal deset nadlog. Zadnja je bila pomor egiptovskih prvorojencev, ki so se ga izraelske družine v Egiptu rešile tako, da so z jagnjetovo krvjo pomazale vse stranice podbojev vrat. Pred vrata so položile še nekvašen kruh in grenka zelišča. Bog je šel mimo in zaradi teh darov obvaroval življenja izraelskih prvorojencev. Beseda pasha dobesedno pomeni mimohod. Na pasho so Judje vsako leto obhajali sveti obred z žrtvovanjem jagnjeta. Pasho je vsako leto praznoval tudi Jezus, ki je – zanimivo – umrl na križu prav na dan, ko so znotraj tempeljskega obzidja klali pashalna jagnjeta. Pri tem je žrtvoval svoje telo kot starožidovsko jagnje, križ s sledovi njegove krvi pa je nova oblika z jagnjetovo krvjo namazanih podbojev vhodnih vrat izraelskih hiš v Egiptu. Najbrž je prav ta sočasnost vzpodbudila apostola Pavla, da je zapisal: »Kristus, naše velikonočno jagnje, je darovan.« Do časov cesarja Konstantina sta se judovska pasha in krščanska velika noč praznovali na isti dan, to je 14. nisana po starem judovskem koledarju. Zaradi prepoznavnosti in poveličevanja krščanstva je že omenjeni rimski cesar v 4. stoletju za veliko noč določil nov datum – praznuje naj se prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Tako lahko pride v različnih letih na različne termine, a vedno med 22. marcem in 25. aprilom. Letos jo bomo praznovali zelo zgodaj.

Kranjski velikonočni žegen

Čas okoli velike noči zaznamuje močna simbolika. Povsod po Slovenskem nosijo na veliko soboto, ki je uvod v vrhunec praznovanj, k žegnu velikonočna jedila. Valvasor nam je podal opis »kranjskega žegna« iz 17. stoletja. Vseboval naj bi prekajeno svinjino, osoljeno govedino, kuhana jajca in kolač. Poskrbeli so tudi za jagnje, ki so ga nesli k blagoslovu vsi, tudi najrevnejši. Kaj pa pomenijo posamezne sestavine? Jerbas oz. košara z žegnom predstavlja Jezusov grob. Prtič, ki pokriva žegen, kaže na tančico, v katero so povili mrtvega Jezusa, preden so ga položili v grob. Kruh in meso ponazarjata Jezusovo telo. Tri korenine hrena naj bi kazale na tri žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ. Kolač ponazarja Kristusovo krono. Belo in rdeče pobarvana jajca so znamenja vode in krvi, ki sta pritekli iz Jezusovega telesa, ko so ga prebodli s sulico. Počeno jajce pa naznanja, da je Jezus vstal iz groba. Za tržiški žegen je svoj čas veljalo, da je moral vsebovati tudi kos mrzle telečje pečenke, ki ponazarja Jagnje božje. Zraven je prišel še hleb kruha, ki pomeni Kristusovo telo, kolač, ki ponazarja trnovo krono, klobase, ki spominjajo na vrvi, s katerimi so Jezusa zvezali na Oljski gori. V jerbas so položili tudi pet rdeče pobarvanih pirhov, ki pomenijo Kristusove rane, in pomarančo, ki pomeni gobo, ki so jo namočili s kisom in jo ponudili umirajočemu Jezusu. Za hren je veljalo, da je spomin grenke pijače, ki jo je moral pokusiti, gnjat ali pleče pa naj bi ponazarjala pripravo, s katero so dajali Jezusu zaušnice. Pravi bohinjski žegen naj bi vseboval pleče, klobase, hren, pobarvana jajca, z orehi in medom nadevan kolač, belo pogačo ali vsaj bel štrukeljc. Kot poroča Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev, je uživanje žegna na veliko noč zjutraj na Gorenjskem zelo slovesen družinski obred. Vsa družina posede po svojih mestih okoli mize v hiši. Nekoč je imel vsakdo pred seboj rdeči spovedni listek; kdor bi ga ne imel, žegna ne bil smel pokusiti … Gospodar je porazdelil vsakemu kos kolača, narezal gnjati na lesen krožnik, razdelil pirhe na krhlje – za vsakega po en krhljiček, nato pa je gospodinja postavila na mizo repne olupke. To je bilo treba zajeti najprej. V Škofji Loki je bilo treba najprej pokusiti hren. Ob njem naj bi te precej spekla vest, če boš naredil kak greh, so pravili verni Škofjeločani. Naj omenim še znamenito postno jed, ki so jo ljudje jedli v soboto dopoldne ali celo v nedeljo, preden so se lotili slastnega žegna. Rekli so ji veliki noči primerno, aleluja, v Poljanski dolini pa mačkova postelja. Kranjsko alelujo sestavljajo posušeni repni olupki, skuhani na svinjski juhi. V ljudeh naj bi budili spomin na hudo lakoto na Kranjskem v letu 1529. Ljudje so menda v tistem letu jedli le repne olupke.

Pisanica rdeča – ljubezen goreča

Pirhe in okrašene pisanice so o veliki noči dobili predvsem otroci od botrov in fantje od deklet. S pirhi so dekleta pravzaprav razkrila, po katerem mladeniču hrepenijo. To namreč nekdaj ni bilo darilo, ki bi se ga dajalo vsepovprek in komurkoli. S seboj je pisanica nosila nekomu namenjeno govorico. Najlepše pisanice so dobili prav fantje od svojih deklet. Pisanica rdeča je pač ljubezen goreča. Včasih je dekle na pisanico nalepila tudi listek z verzi in oboje izročila svojemu dragemu na velikonočni ponedeljek. Ko je fant prebral sporočilo, denimo: »Pisanka rdeča naj bode ti všeča. Tebi jo dam, ko te rada imam«, je marsikatera mladenka od sramu postala še bolj rdeča kot pirh, ki ga je podarila.

Vesela aleluja, jezus je vstal

Velika noč prinaša pobožnim kristjanom veliko veselja. Veselje ob Kristusovem vstajenju, veselje ob potrditvi vere v večno življenje, veselje ob zmagi dobrega nad zlim. Naj mi bralci in Bog ne zamerijo, pa vendar, z veliko nočjo se konča tudi krščanski post, 40 dni odpovedovanja, lahke hrane, upiranja skušnjavi. Nastopi veselje ob polnih želodcih, radostih življenja, verjetno pa tudi ob dobri kapljici.