S kom Julija meri moči?

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 21. marec 2008 / 06:00

Danes zvečer bodo v Prešernovem gledališču premierno uprizorili Strindbergovo Gospodično Julijo, dramo o strastnem merjenju moči, kot so zapisali v vabilo na predstavo.

Mar režiserke pogosto na vajah v korist študija predstave padajo po odru?

»Absolutno. Tepemo, jokamo, se mečemo po tleh. Vsi režiserji vse naredimo v veri, da bo predstava zato boljša, taka, kot smo si jo zamislili.«

Dobrodošli torej spet v Prešernovem gledališču, kamor od konca devetdesetih prihajate ciklično, na tri, štiri leta. V zadnjih letih ste precej delali tudi v tujini, v Zagrebu, Splitu, na Reki … Ste predvsem razširjali obzorja?

»Motiv za to je izjemno prozaičen. Sem svobodnjak, počasi že v letih in grem delat tja, kamor me pokličejo. Grem za poslom.«

V Splitu ste zelo uspešno postavili dramo A. Čehova Striček Vanja …

»Za to sta dva razloga. Prvič gre za stik z ljudmi, ki jih ne poznaš in jih tako lahko veliko bolj očaraš, enako kot tudi oni tebe. Drugi in bistveni razlog je, da sem končno le prišla do Čehova. Njegova dela imam zelo rada in komaj sem čakala, da mi jih kje ponudijo. Ves čas vaj sem vedela, kako pristopiti k zadevi.«

Čehova in Tri sestre pričakujejo tudi igralke v Prešernovem gledališču, tako da če ne prej, čez kaka tri leta …

»Igro smo imeli že v planu, a se zanjo nismo odločili, ker so jo že pripravljali drugi teatri. Lahko bi padli v neko tekmovanje z drugimi predstavami in predvsem v delanje primerjav. Tega ne maram.«

Tokrat ste pred stalno ekipo Prešernovega gledališča, igralci, ki jih že dobro poznate. Vloge so tokrat izjemno zahtevne … Kako ste izbirali med igralci?

»Gospodična Julija je tekst, ki me že dolgo preganja, če se ne motim že z akademije. Sploh mi je blizu obdobje, ko sta pisala Ibsen in Strindberg. Ne samo zato, ker imata oba močne ženske like, ne glede na to, ali jih sovražita ali jih imata rada, sta preprosto avtorja, ki me zelo zanimata. Ko sem izbirala pravo igralko za Julijo, sem iskala starejšo, kot si jo je zamislil avtor. Mogoče tudi zato, ker sem sama v letih, ko sem začela več razmišljati o stvareh, ki me doslej niso zanimale. Julija ni razrešila odnosa z očetom, bolj kot ga nosi s seboj, bolj je ta patološki. Prišla je noč, ko si je privoščila preveč, ne zgolj mladostniški zdrs, to je bila posledica patologije, ki jo s seboj nosi iz mladosti kot otrok disfunkcionalne družine. Starejša, kot je, bolj je to na njej opazno. Zato se mi je zdelo, da gre v besedilu za problem človeka, ki ne ve, kam sodi, ker si ne zna postaviti svojih prioritet, ki ni razčistil, kaj od njega pričakujejo njegovi starši. Ne ve, kaj je njegova funkcija, kakšna je njegova vloga in kaj je njegova intima. Zato sem želela delati z igralko, ki nima šele 25 let, ampak z zrelo žensko, ki ji recimo že teče biološka ura.«

Odnos ženske višjega sloja s hlapcem je nekoč najbrž bil bolj kontroverzno početje, kot bi to bil danes. Mar niso sedaj odnosi med spoloma povsem drugačni. Včasih se zdi, da ženske vodite igro.

»Mislim, da je povsem enako, da že stoletja veljajo enaki antagonizmi. Zakaj nekaj storimo, zakaj se z nekom zbližamo, za to ni vedno nujna ljubezen. Včasih je to obup, spet drugič maščevanje, včasih želiš napredovati po družbeni lestvici … Iz takih intimnih zbližanj izhajajo različne patologije, ki se lahko na različne načine tudi končajo. To je že stoletja enako. Tako ženske kot moški smo ljudje, ki nas zadane v iste točke, le reagiramo drugače. Zadene enako, le obnašamo se spolu primerno, prav tako stanu, letom, značaju … Pomemben del drame je kot rečeno noč nekega nemogočega razmerja med dvema človekoma, kar pa ni vezano na čas in kraj. Gre za človekova intimna občutja. Julija se v odnos s hlapcem spusti zaradi svoje nemoči. Mislim, da smo ljudje »žleht« samo takrat, kadar smo ogroženi. Ne verjamem, da smo ljudje »žleht« kar tako … To je neki zoprn način obrambe, ko smo obupani.«

Gre za komorno predstavo, taka je na nek način tudi scena … Predstava temelji predvsem na dialogih in na igri, mar ne?

»To je komorna igra treh ljudi, ki se v usodni noči zapletejo v nekaj, odkoder ni več vrnitve. Celo igro sem zasnovala na hodniku, saj sem želela nekako pokazati, da se liki iz predstave v prostoru ne morejo umiriti. Nikoli ne vedo, od kod bo kdo prišel, nobeden nima svojega lastnega kotička, zdi se, da so vseskozi na prepihu.«

Igralci imajo možnost narediti odlične vloge …

»Zagotovo in to velja za vse tri, tako Vesno Jevnikar, in Petra Musevskega v osrednjih vlogah Julije in hlapca, kot Vesne Slapar kot Kirstin. Vsi trije imajo možnost narediti dobre vloge. Gre le za vprašanje, do kakšne točke razumejo moje gledanje na zadevo in koliko se moje točke identifikacije prekrijejo z njihovimi. V procesu dela moram reči, da so izjemno pošteno kopali in se trudili razumet, kam bi rada povedala. Velikokrat so stopili tudi nase in na svoje želje, zato, da so prišli do tam, kjer zadevo vidim jaz.«

Debat na štiri oči ni manjkalo?

»Neskončno jih je bilo. Ker je to kopanje po intimi, takoj ko se vprašaš po tem, kaj počneš drugemu in zakaj to počneš, se ne moreš izogniti ne sebi ne svojim izkušnjam.«

Še zdaleč ne predstava le za ženske?

»Ne, že zato ne, ker jo je napisal moški.«