Polotok ozek kot slamica

Precej idilična scena na polotoku, kjer manjka več stopinj. V zraku in v vodi.

Zjutraj smo hitro na našega spačka namestili Staretovo pleksi umetnino in se, kakor hitro se je dalo, pobrali iz litvanske kamp katastrofe. Naprej proti mestu Klaipeda in Kuršijskem polotoku, z namenom, da si najdemo kakšno prijetno plažo in v baltiškem morju »namočimo« naša telesca, kar bi nam po burni nedelji in srednjeveškim razmeram v kampu prišlo zelo prav. Klaipeda je za litvanske, pa tudi slovenske razmere kar veliko obalno mesto. Na polotok, ki se na južni strani drži ruskega žepka na Baltiku in je torej od kopnega ločen na severu. Tako se moramo »čez« zapeljati s trajektom. Ne več kot kilometer, dva, kar bi domačini lahko rešili z mostom, a zakaj bi kradli posel trajektu, za katerega odštejemo po 42 litov.

Ob izvozu s trajekta je majhno postajališče z veliko tablo, na kateri je izrisan celotni polotok. Plaže so v glavnem na zunanji baltski strani, medtem ko se na notranjo stran proti Kuršijskemu zalivu največkrat spuščajo strma skalnata pobočja. Rastje je na prvi pogled začuda podobno kot v Istri, le borovci so mnogo višji kot tu v naših krajih … Sami gozdovi, in dva trije turistični kraji. Aha, na vstopu v ta nacionalni park seveda še enkrat plačamo nekakšno vstopnino. Očitno precej trpeči, mogoče pa je imel le slab dan, pobiralec vstopnin je bil precej neprijazen. Tako mi kot on smo si najbrž mislili svoje.

Po polotoku smo se zapeljali kakih trideset kilometrov in se v skrbi, da ne bi prišli do polovice, kjer je ruska meja, mi pa brez potrebnih vizumov, zaustavili v gozdičku, ki nam je sodeč po množici parkiranih avtomobilov ob cesti, dal vedeti, da je plaža blizu. Ni trajalo dolgo in že smo hiteli v vodo. Mlajši del naše karavane še posebej.

(Prihodnjič: Uh, kako zebe)