Spraviti ženske na kolo, 2. del

Zgodilo se je, kar sem predvidel. Če si kolo kupi mati, si ga želi tudi hči, saj hruška ne pade daleč od drevesa. Judita iz prejšnje številke ima hčer Mašo, ki je pri "zarosenih" 27 letih ugotovila, da brez kolesa ne bo dohitela ženina.

Eden, na katerega je vrgla trnek, je namreč strasten »bajker«, kar pomeni, da če ni v službi, jaha svoje gorsko kolo po gmajnah in gorah. Mamino novo kolo ji je bilo zelo všeč, vendar se je odločila, da bo njeno kolo za rekreacijo izmed gorskih koles. Edina njena zahteva je bila, da mora biti lepše, kot je mamičino, in cena ne sme presegati petsto evrov. Aja, in mora imeti prav tako bel sedež.

Z Mašo nisva šla na kafe, ker jo je nemogoče poslušati. Hočem reči, da me ženske čenčarije na »Lady« temo niti malo ne zanimajo. Dobila sva se v eni izmed kranjskih prodajaln koles, kjer sem jaz igral vlogo poznavalca in svetovalca, ona pa kupca in poslušalca. Prodajalca ne bom opisoval, ker ne znam pisati črne kronike. Skratka, ko sva omenila željo po gorskem kolesu za petsto evrov, je prodajalec zadovoljno prikimal in s stojala na zidu snel lepotca, ki nama je padel v oči že na vhodu v prodajalno. Kolo je imelo vse, kar mora imeti, da prevaža tako brhko deklino, kot je Maša. Še več, kolo je bilo rdeče-bele barve in se je menda krasno ujemalo s kolesom tipa, ki ga ima na trnku. Preveril sem kakovost platišč, pnevmatik in krmila. Mašo pa je najbolj zanimalo prednje vzmetenje, ker zadnjega ta model ni imel. Mene sta prepričala še dva dejavnika: kakovosten aluminijasti okvir kolesa in skupna teža, ki naj ne bi povzročala tegob pri prenašanju prek debel, korenin, štorov in podobnega, na kar naletiš pri gozdni vožnji. Na celodnevni ali pač na krajši ali pravzaprav vedno se ženska mora zanesti na svoje kolo. Kot je dejal prodajalec, je okvir trpežen in bo Maša skupaj s tem kolesom zlahka prestala vse elemente in terene, ki jih narava ponuja. To ji je bilo še posebej všeč. Ker pa je še neizkušena gorska kolesarska, si je privoščila navadna pedala, ki jih bo poganjala s športnimi copati s tršim podplatom. Seveda je pustila odprto možnost, da si bo po nekaj turah privoščila pedala, s katerimi se »priklemaš« na kolo.

Lepo vreme je dovoljevalo kratek preizkus kolesa okoli prodajalne. Kolo se pač ne kupuje vsak teden in groza je kupiti mačka v žaklju za petsto evrov. Po nekaj metrih je že bilo videti, da bo kolo kupljeno. Maša ni mogla skriti zadovoljstva in jasno je bilo, da je bila ljubezen na prvi pogled pristna. Na preizkusni vožnji je treba biti pozoren na sedenje, pedaliranje, položaj rok in občutek pri vodljivosti. Vsi našteti faktorji morajo biti optimalni, da nam zagotovijo pravi užitek pri vožnji. Izkušen prodajalec že po nekaj metrih vidi, ali se je kupec odločil prav ali ne. Meni kot njenemu svetovalcu pri nakupu se je zdel kot narejen zanjo, še posebej če sem se spomnil na petsto evrov in barve sedeža. Cena je znašala 499 evrov. Sedež je bele barve. Odlično. Po preizkušnji sem ji priporočal še košarico za plastenko ter torbico z rezervno zračnico, montirnimi ključi in priročnim »žepnim« orodjem. Prikimala je in odštela še dodatnih 25 evrov za priporočeno.

- Čelada? Moje vprašanje je pognalo prodajalca k polici, na kateri so bile razstavljene. - Čelada? Njeno vprašanje je bilo v tonu popolnega začudenja. Čeprav je imela štiriindvajset ur staro frizuro, si je poveznila na glavo lepo čelado ... bele barve.