Letalski napad na Cerkno

V torek, 18. marca 2008, ob 7. uri bo minilo natanko 64 let, odkar je bil izvršen letalski napad na Cerkno, kjer so se po razpadu Italije leta 1943 zadrževale enote partizanskih čet in bataljonov, s poveljstvom mesta Cerkno na čelu.

Sedemnajstega marca 1944 popoldan sem bil s tovarišem Gracarjem v patrulji proti Želinu, ko je v zraku začelo krožiti letalo – t. i. štrklja. To so bila dvokrilna ropotajoča že nekoliko odslužena letala, ki so bila v zraku zelo počasno, kar je omogočalo lažje in natančnejše fotografiranje.

 

Opozoril sem kolega, da to zagotovo ne pomeni nič dobrega, kar mi je sumljivo potrdil. Kaj je bilo pričakovati od tega, smo občutili takoj naslednji dan.

 

Ugibali smo o možnosti napada po kopnem in maščevanju za poraz, ki so ga doživeli 3. februarja, ko so že na večer vdrli v Cerkno, a so vas morali poraženi na hitro zapustiti.

 

Naslednje jutro, 18. marca 1944, okrog 7. ure sva bila z istim tovarišem določena za patruljo proti Novakom. Prišla sva do starega gasilskega doma (ki kljub novemu še danes stoji), ko je nizko čez hrib Kojco z zahodne strani prihrumelo prvo letalo imenovano »štuka« v nizkem letu. Z majhnim presledkom še drugo, tretje, četrto. Enakomerno so se porazdelila v zraku, drugo za drugim zaokrožilo okoli Lajš, Cerkljanskega vrha preko Šanc ter v enakomerni razdalji preletela Novake in se v nizkem letu spuščala na Cerkno. Tik pred vasjo so se iz prvega letala vsipale bombe. Prva bomba je padla v strugo potoka tik za gasilskim domom, druga pa na obokan, kamnit most ob sedanji tehtnici za živino.

 

Tako močne eksplozije – vsaj tako od blizu – doslej še nisem doživel. Na srečo je bil med eksplozijo bombe in nama stari gasilski dom.

 

Prvi dve bombi nista napravili posebne škode, a so naslednje povzročile katastrofo. Ko so letala nekajkrat zaokrožila in odvrgla svoje tovore, so »odfrčala«.

 

Z Gracarjem sva se vrnila v vas za morebitno pomoč. Precej hiš je bilo razrušenih, nekaj stavb je gorelo, skratka katastrofa.

 

Kmalu se je pojavilo novo letalo, tokrat samo eno, ki je s fosfornimi bombami zasipalo vas, hkrati pa z mitraljezom streljalo na vse, kar se je premikalo. Predvsem so bile cilj stanovanjske hiše in gospodarska poslopja, pa ne samo v Cerknem, pač pa tudi v vsej bližnji okolici, kjer so se letala premikala.

 

Tega dne so pogoreli hlev pri pok. Mihu Frihu (Na Kalu) v Cerkljanskem vrhu, hlev pri Antonu Jeramu iz Podlanišča, hlev pri pok. Francu Čadežu iz Podlanišča (Pri Vrhovcu), hlev pri pok. Jožefi Čerin (Podpleče, Pri Mlakarju), kozolec pri Antonu Slabetu (Pri Čertancu) in še kje.

 

Nekateri fosforni izstrelki v takrat še slamnatih strehah niso eksplodirali in se vžgali in so jih kasneje domačini dobili v kupih slame in sena, sicer bi bilo požarov mnogo več.

 

Gorelo je predvsem v središču vasi. Kdor se je kaj spoznal na mesarski poklic, je pomagal klati na pol pobito živino, ki je v tistih časih tudi v središču vasi ni bilo malo. Drugi so se trudili z gašenjem gorečih poslopij, tretji so vdirali v goreče hiše in iskali morebitne ranjence ali preživele. Skratka bilo je grozno.

 

Cerkljansko gasilsko društvo – če se prav spominjam – je imelo eno samo gasilsko brizgalno in še to na ročni pogon. Postavili so jo pred sedanjim poslovnim prostorom imenovanim »Metuljček« oziroma na takrat t. i. Andrjonov most nasproti gostilne Pri lovcu in z velikim trugom črpali vodo iz potoka. Ni ga bilo, da ne bi imel polnih rok dela, ko je prihrumelo prej omenjeno letalo in streljalo na vse, kar se je premikalo.

 

Na srečo so se vsi kakorkoli in kamorkoli umaknili, kot je vsak vedel in znal, tako da tokrat ni bilo nobene žrtve. Letalo je po kratki akciji odletelo.

 

Prebivalci so se znova lotili reševanja, medtem ko sva se z Gracarjem napotila proti Novakom, kajti obstajala je možnost, da bi Nemci takoj po končanem bombardiranju vdrli v Cerkno tudi po kopnem in bi razdejali še tisto, kar je ostalo, da o morebitnih žrtvah niti ne govorimo.

 

Popoldne so na enak način kot zjutraj prihrumele štiri »štuke« in z novo zalogo bomb zasule vzhodni del vasi proti vasi Planina in tako uničile še ta del vasi.

 

Tiste noči verjetno ni nihče spal doma, če je slučajno še imel streho nad glavo, ker so se vsi bali nočnega napada.

 

Naslednjega dne 19. marca 1944 (na dan sv. Jožefa) so letala spet napadla že zjutraj. Dopoldne pa so v dveh napadih odvrgli večje in težje bombe na nekdanjo italijansko vojašnico na severni strani vasi, kar jim je povzročilo veliko preglavic, ker poslopij iz zraka niso moglo videti, saj jih je zakrival bližnji hrib. Ko so poslopja iz zraka opazili, pa je bilo za bombe že prepozno in so vse letele čez kasarne na zahodno njivo (Uralno).

 

Največ pa jim je bil v napoto 1.660 metrov visoki Porezen, ki ni dovoljeval takšnih manevrov takratne letalske tehnike. Dandanes bi bilo to zlahka izvedljivo.

 

Spet popoldne tega dne so letala znova priletela in porušila v vasi še tisto, kar je ostalo. Nekateri Cerkljani so se po sili razmer morali nastaniti v bližnjih vaseh, pri sorodnikih, sosedih ali prijateljih in v dolino nemočno opazovali svoje požgane in porušene domove s štrlečimi in ožganimi stenami in zidovi.

 

Tudi večina vojske (partizanov), ki je bila prej nastanjena v Cerknem, se ni mogla več tam zadrževati. Naše domovanje (bivša karabinjerska kasarna – sedaj je tam muzej) je bilo porušeno, zato smo se preselili v Gorje pri Cerknem, aprila 1944 pa na Vojsko in maja 1944 v Čepovan.

 

Pri vsej tej tragediji je zanimivo, da ob petih letalskih napadih v dveh dneh ni bilo žrtev, razen – menda – ene starejše žene, ki je v neki hiši živa zgorela.

 

Po teh dogodkih se je v Cerknem veliko govorilo. Nekateri so trdilo, da tega ni bilo prav nič treba, da so partizani sovražnika sami izzvali, drugi pa so Nemce in njihove pomagače še bolj zasovražili in klicali po maščevanju.

 

Kakorkoli že, po vojni je bila v Cerknem ustanovljena obnovitvena zadruga, ki je skupaj z vaščani poskrbela, da je bilo Cerkno kmalu po vojni temeljito obnovljeno. Poznajo pa se še streli na zidovih zelene (Balantičeve) hiše v središču vasi, katere luknje so bile zalite z malto, prepleskana pa hiša po vojni ni bila, da bi skrila krvavo preteklost.

 

Janko Kalan