Zame je radio zakon

Kjerkoli in v katerikoli vlogi se pojavi 37-letni radijski voditelj in urednik na Radiu Ognjišče Jure Sešek iz Tacna, dobi občinstvo na svojo stran. Na radiu in doma zato že odmevajo številni gongi popularnosti.

Prav neverjetno je, koliko darov imate. Vodite radijske in televizijske oddaje ter prireditve, pojete, igrate. Po kom ste jih podedovali?

»Verjetno po starših, ki jim je bila kultura blizu. Še posebej oče je izvrsten pevec, basist, s kakšno terco nižje od mojega baritona. Nekaj časa je bil tudi predsednik zbora v Gameljnah. Sam sem začel najprej prepevati v šolskih zborih in nato pel tudi v zboru Ave, ki ga je takrat vodil Andraž Hauptman. Veliko sveta smo obredli. Prepričan sem, da so folklorne skupine in pevski zbori tudi dobra in zdrava družba enako mislečih. V prvi vrsti sem radijski voditelj. Vse drugo je hobi. Radijsko voditeljstvo je lepa služba, v kateri pride prav še posebej igralska žilica. Po izobrazbi sem učitelj, vendar v razredu, razen med obvezno prakso, nisem bil nikoli, saj so mi v četrtem letniku ponudili redno zaposlitev na Radiu Ognjišče. Sprejel sem jo, kar je za dobro leto podaljšalo študij. Sedaj sem ob voditeljstvu tudi urednik otroškega in mladinskega programa.«

Ste v pevski družbi spoznali tudi ženo Uršo?

»Ne. Sva iz iste fare. Poznava se iz osnovne šole in mladinskih veroukov. Imava tri sinove. Tudi žena je kot vodja marketinga zaposlena na Radiu Ognjišče.«

Prvi gong za verski radio

Za marsikoga je bilo pred leti presenečenje, da ste kot prvi voditelj na verskem radiu dobili gong popularnosti.

»Pred trinajstimi leti, ko sem prišel na Radio Ognjišče, je bila naša cerkvenost ovira. Veliko je bilo takih, da so se nas otepali in nas gledali postrani. Predsodki se v nekoliko drugačni obliki pojavljajo tudi danes. Pogosto slišimo, da kot verski radio ne potrebujemo denarja, saj naj bi ga imela cerkev sama dovolj. To vpliva na pridobivanje oglasov. Včasih so se ljudje obnašali do nas zadržano, nezaupljivo, kot da smo nekaj posebnega, iz drugega sveta, ki gledamo na življenje enostransko. Z gongi popularnosti so začeli ti miti padati. Javnost je začela spoznavati, da naš radio ni zaprt za debelimi samostanskimi zidovi, ampak je odprt za življenje, da v njem niso zaposleni samo duhovniki in redovnice, čeprav imamo tudi te med sodelavci, ampak smo čisto navadni, normalni ljudje. Seveda ne tajimo in se ne sramujemo, ker smo verski radio. Za tem stojimo in na to smo ponosni.«

Zakaj vas imajo ljudje rajši kot druge voditelje?

»Saj ne vem. To vedo ljudje, ki glasujejo zame. Mislim, da pri meni odloča iskren pristop. Delujem preprosto. Ljudje občutijo, da sem eden od njih, da sem tudi dejansko tak, kot me vidijo na odru ali slišijo na radiu.«

Na koncertih zlatega Avsenikovega abonmaja v Begunjah, ki jih vodite, vas občudujem, s kakšno lahkoto spravite ljudi na noge, jih spodbujate k aplavzu.

»Z iskrivostjo, duhovitostjo, spontanostjo in tudi razgledanostjo. Na odru moraš biti suveren, samozavesten, da občinstvo ne zazna tvojega morebitnega strahu, negotovosti. Tudi če te kaj skrbi, tega ne smeš pokazati. Še tako kritično oko se omehča, če deliš z odra prijazne poglede. Prijaznost mora sevati iz tebe. Pri nekaterih voditeljih me moti vzvišenost v slogu: Gospe in gospodje, sedaj sem jaz tukaj, samo poslušajte me! Tako ne gre. Za radijskim mikrofonom je nekoliko drugače. Karkoli rečeš vanj, si v vlogi komentatorja. Poslušalci te hitro ujamejo na napakah. Če enkrat izgubiš njihovo zaupanje, ga težko dobiš nazaj. Radijski voditelj mora prav tako imeti širino. Marsikaj te mora zanimati, veliko stvari moraš imeti rad.«

Dragocena izkušnja s televizijo

K sodelovanju sta vas povabila tudi nacionalni radio in televizija.

»Na Ognjišču smo bili veseli, da nas je nacionalni radio vzel za enakovrednega partnerja. Televizija pa je bila zame še posebej zanimiva izkušnja. Začel sem z vodenjem Polnočnih klubov. Okrog petnajst jih imam za seboj. Bili so kar odmevni. Televizija je bila zraven tudi pri dobrodelnih prireditvah Klic dobrote. V dosedanjem sodelovanju s televizijo sem spoznal, kako močan in odmeven medij je in kako velik vpliv ima lahko na popularnost posameznika. Ko te ljudje enkrat vidijo na televiziji, te ogovarjajo na ulici, cukajo za rokav, sprašujejo, hvalijo, tudi grajajo.«

Kljub mamljivosti televizije ostajate radijec?

»Znova in znova, ko me povabijo na televizijo, spoznavam, da je radio zakon. Zakaj? Zato, ker sem skrit pred očmi ljudi, ker te nihče ne vidi, kako se držiš ali kako si oblečen. Na radiu lahko s svojo mislijo naredim več kot na televiziji, kjer je pomemben predvsem prvi vtis, kjer je videz večkrat pomembnejši od vsebine. To za radio ne velja. Dober primer je glasba. Če ima pevka na televiziji dober izgled, ima več možnosti za uspeh, ne glede, kako poje.«

O slovenski glasbeni sceni torej nimate posebej dobrega mnenja.

»V zabavni glasbi sem bolj doma kot v narodnozabavni, ki jo podrobneje spoznavam šele zadnje čase. Že od nekdaj pa sem prepričan, da je Avsenikova glasba že v času nastajanja odstopala od glasbe tistega časa in da je tako tudi sedaj. Tega ne trdim zato, ker vodim koncerte Zlatega Avsenikovega abonmaja v Begunjah, ampak zato, ker je ta glasba po harmonijah, po večglasju, po aranžmajih, sporočilih in besedilih daleč najboljša. Na splošno prevladuje plehkost in povprečnost, pri katerih kakovost ne pride do izraza. Za to je kriva tudi nezahtevnost bralstva in poslušalstva, ki nima več meril, kaj je dobro in kaj ni. V slovenski glasbi je marsikaj takšnega, kar bi lahko brez škode že jutri pozabili.«

Vaša ljubezen je tudi gledališče. Zaradi postave ste kar pravšnji za vlogo Martina Krpana.

»Martina Krpana sem igral v letnem gledališču na Studencu. Njegov lik sem obdržal in z okrog 45 minut dolgo monoigro o Krpanu še obiskujem predvsem šole in vrtce. Ko smo Martina Krpana igrali na Studencu, so mi ljudje tudi na ulici rekli Krpan. Vendar take stvari počasi minejo. Zadnje čase mi pravijo Bedanec. Na Studencu smo namreč uspešno pripravili predstavo o Kekcu, v kateri igram Bedanca. Ker sem bolj štorast, mi očitno take vloge ustrezajo.«

Je morda katera prireditev, na kateri še posebej želite sodelovati?

»Nimam kakšnih posebnih želja. Zelo sem vesel, če me čez leto ali dve kam znova povabijo, saj je to dokaz, da so bili z mojim delom zadovoljni. Rad delam stvari, pri katerih je glasba zelo pomembna in jo lahko povezujem z nitkami svojih besed. Vesel sem sodelovanja z Gregorjem Avsenikom, ki se projektov loteva profesionalno in zato z njimi uspeva. Čestitam mu in upam, da bo še naprej nadaljeval delo očeta in strica. Rad povezujem prireditve s simfoničnimi in pihalnimi orkestri. V Cankarjevem domu pripravljam z njimi zelo zanimive koncerte. Otroci navdušeno, sproščeno pojejo z glasbeniki, sodelujejo. Zame je najhujša mora, če ljudje prinesejo na prireditev svoje skrbi, nemo sedijo in mrko zrejo predse ter sploh ne ploskajo. Sprašujem se, ali je z menoj kaj narobe. Se je pa na moje presenečenje že zgodilo, da so mi prav ti po koncertu prvi čestitali.«

Imate morda med slovenski voditelji radijskih in televizijskih oddaj ter javnih prireditev vzornika?

»Pravega vzornika nisem imel, čeprav sem rad poslušal dobre voditelje in se pri njih učil. Za vedno mi bo ostalo v spominu sodelovanje na eni od prvih prireditev Klic dobrote, na kateri sem stal skupaj na odru z Janezom Dolinarjem, Natašo Dolenc in Ido Baš, ki je bila tudi moja kasnejša mentorica. Veselil sem se, da je Janez Dolinar prejel letos zlati mikrofon. Zaslužil ga je. Dela z nasmehom, z dobro voljo in prijaznostjo. In tak ostaja tudi potem, ko zastor pade.«