Uresničil stričevo željo

Ivan Igličar je napisal knjigo o svojem pokojnem stricu Alojzu Rantu, sodniku in župniku, ki je na zadnje služboval v Velesovem. Njegovo življenje in spomini nanj so opisani na dobrih petdesetih straneh.

V začetku februarja je v samozaložbi izšla knjiga o dr. Alojzu Rantu z naslovom Od sodnika do župnika. Avtor knjige je Rantov nečak Ivan Igličar z Godešiča, ki je na dobrih petdesetih straneh opisal njegovo življenje in spomine nanj. Alojz Rant se je rodil 18. junija 1901 v Retečah. Po študiju prava je postal sodnik in 25 let služboval na sodiščih v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Po končani 2. svetovni vojni je bil zoper njega uveden sodni proces, konec leta 1945 je bil oproščen. Vzeli so mu volilno pravico. Leta 1949 je bil spet aretiran in za dve leti poslan na družbenokoristno delo. Po prestani kazni se je odločil za študij teologije na Reki in v Ljubljani. Leta 1956 ga je škof Vovk, ki je bil njegov sošolec na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, posvetil v mašnika. Kot župnik je služboval do upokojitve leta 1979. Nazadnje je služboval v Velesovem, od koder se je potem preselil v Naklo. Zaradi starostnih težav se je leta 1983 preselil domov v Reteče, od tu pa v Dom ostarelih duhovnikov v Ljubljano, kjer je 27. decembra 1987 tudi umrl.

»Njegovo življenje je bilo zelo pestro, saj je živel v letih, ki so bila tudi zgodovinsko gledano zelo pomembna. V njegovi zapuščini so ohranjeni številni dokumenti in slike iz njegovega življenja, veliko spominov nanj imam tudi jaz. Iz svojih mladih let se ga spominjam kot mladeniča z brado, ki je prihajal na obisk k moji mami, svoji sestri. Ljudje so ga poznali kot dobričino in veselega človeka. Kupil mi je tudi prvo harmoniko. Posvečal se je fotografiji in ljudski prosveti. V Retečah je ustanovil prvo tamburaško skupino osmih deklet, ki jih je naučil igrati na tamburice,« se strica spominja Ivan Igličar, avtor knjige, ki je nastajala kar nekaj let. O razlogih za pisanje knjige pa Igličar pravi: »To je bila njegova želja. Želel je, da bi se vsi njegovi spomini, njegova doživetja objavili. Odločil sem se uresničiti njegovo željo, saj je v letu 2006 minilo 50 let od njegovega mašniškega posvečenja, v letu 2007 pa 20 let od njegove smrti. V knjigi je zapisanih veliko njegovih spominov, vključno s prepisom njegovega rokopisa o spominu na bombandiranje Beograda, ki se je zgodilo v noči s 26. na 27. marec 1941. V Beogradu je delal na pravosodnem ministrstvu, sodišču za zaščito kot šef odseka za Slovenijo. Stric je bil zelo razgledan človek. Govoril je sedem jezikov. Kot sodnik bi lahko veliko bolje uporabil svoje znanje kot župnik.«

Župnik je Alojz Rant postal leta 1956, takrat star 55 let. Kot pravi Igličar, je do tega prišlo bolj po sili razmer: »V stari Jugoslaviji je bil zelo cenjen, v Titovi pa ne, saj so bili doma verni. Onemogočeno mu je bilo opravljanje sodniškega poklica, zato je bil nesrečen. Njegov prijatelj Anton Vovk mu je dejal, da če je tako nesrečen, naj pa med župnike pride.« Župnik je bil vse do upokojitve leta 1979, ko se je iz Velesovega preselil v Naklo. »Tam je živel v naši hiši. Redno smo ga obiskovali. Bil je precej nervozen in je vedno težje skrbel zase, si kuhal, urejal dom, zato je šel živet domov v Reteče, kjer pa tudi ni zdržal dolgo. Preselil se je v Dom ostarelih duhovnikov v Ljubljano, kjer je tudi umrl. Spomin nanj pa še živi in bo živel dalje tudi s to knjigo,« je zaključil Igličar.