Na obisku pri Praštajercih in pohorskih barjih

Če bi Štajersko moral primerjati s katero od slovenskih pokrajin in s tem vsaj nekaj povedati, je to Primorska.

Če bi Štajersko moral primerjati s katero od slovenskih pokrajin in s tem vsaj nekaj povedati, je to Primorska. Podobno kot le-ta od Julijskih Alp oz. Notranjske proti Jadranskemu morju, tudi Štajerska od Kamniško-Savinjskih Alp in hribovij bolj ali manj postopoma "tone" proti kmetijskim ravninam nekdanjega Panonskega morja. In tudi tu prehod proti Podravju in naprej Prekmurju prekinjajo izgubljeni "otoki" hribovij, planot in gričevij najbolj pestre geološke sestave v Sloveniji ustvarjajo slikovit pokrajinski mozaik.

Od Logarske doline do Kozjanskega

Eden lepših primerov "štajerske" pokrajine je območje celjske kotline, kjer nižinski svet, pokrit s hmeljišči savinjskega zlata, z vseh strani oblegajo gore, hribovja in grape. Vse od Savinjskih Alp na zahodu, kjer se rodi reka Savinja, so ti pravzaprav njeni biseri. Rodijo se v ledeniških dolinah Robanovega in Matkovega kota ter Logarske doline, grebena Olševe ter najvišjih zaselkov v Sloveniji z velikimi trdoživimi kmetijami. S kar dvajsetimi slapovi in okoliškimi pogorji (Turska gora, Okrešelj) so podjetni domačini območje spremenili v raj za pohodnike in aktivne ljubitelje narave. Divje lepi spomeniki narave so slap Rinka, ledeniški Matkov škaf, stoletna drevesa ... Trdoživost človeka vse od prazgodovine je možno začutiti v jami Potočka zijalka pod Olševo, kjer so v postojanki kamenodobnega lovca našli kamnite puščice skupaj s kostmi njihove žrtve, jamskim medvedom.

Ljudje so sčasoma začeli manj poslušati naravo, na kar so me spominjali številni sveži mostovi in mostiči preko Savinje in potokov iz okoliških grap, ki vedno znova podivjajo. No, časi, ko so ljubljanski škofje zgradili v Gornjem Gradu po prostornini največjo cerkev v Sloveniji ali podarjali v radmirsko cerkev bogato okrašene mašne plašče, so minili. Zato pa so naselja Zgornje Savinjske doline, še predvsem Ljubno, Solčava in Luče, prijetno sožitje tradicionalnega in sodobnega.

Ob razširitvi doline Savinje v kotlino sem se na njenem zahodnem robu usmeril do gradu Žovnek, ki se mi je vedno zdel nekakšen magičen izvor Celjskih grofov. Potem ko so gradu ti z vzponom in številnimi spletkami zagotavljali rast, je po njihovem izumrtju njegova moč začela nezadržno usihati. Kljub ruševinam je še vedno skrivnosten, saj mu ozadje varujejo temni grebeni nepreglednih gozdov Dobroveljske planote. Ob vrnitvi od gradu proti "civilizaciji" me je privabilo zajezeno Žovneško jezero. V mraku in zanosu sem se preko ovenelega šaša prebijal do njegovih voda z nevidnimi viri šumenja in ščebetanja. Pa sem le zašel na blatni del brega, se obrnil, hodil vse težje in se le nekaj metrov od trdne obale dokončno "zalepil" za blatno dno. Po vseh štirih sem se priplazil do brega in sušil oblačila na gretju avta, dokler niso večji kosa blata le odpadli.

Morda je bila ta lepa, čeprav blatna, idila kriva, da se pod večer v Celju z vsemi bleščečimi nakupovalnimi centri nisem počutil povsem domače. Občutek je še poudaril nočni obisk celjskega sejma, kjer so se množice mladih in starih razdajale v veselju do spoznavanja ”novosti” iz manj običajne sejemske tematike. 1. Slovenski sejem erotike je kljub smoli z dovoljenji za tuje razstavljavce z veliko množico obiskovalcev pokazal, da tukajšnja iniciativnost ob tehnološkem centru Tehnopolisu in načrtih za univerzo Hermana Celjskega res uspešno uporablja vse niše povpraševanja v sodobni družbi.

A tudi Celje ima svoje "običajne" prijetne kotičke, predvsem pa je potrebno priti ob pravem času. Celjski Stari grad je bil v nedeljskem jutru odet v spokojnosti, ki ga je prijetno prekinjalo le pometanje barvnih konfetov po minulem brazilskem večeru. Nadvse prijetno se je bilo samo nasloniti na mogočno obzidje in zreti v mesto in okolico. Tu sta še izredno bogat in zanimiv Pokrajinski muzej z iluzionističnim Celjskim stropom, ko se resnično zazdi, da so vrata v nebesa že zdaj odprta. Celjski dom, zgrajen v neogotskem slogu, pa je vsaj najbolj pravljičen od vseh podobnih domov po Sloveniji.

Le nekaj sto metrov od novega mladinskega hotela sem pod celjskim mestnim gozdom odkril antično Herkulovo svetišče. Res je bilo le nekaj rimskih kamnov in stebrov. A kje drugje bi jih pošteno zagradili za obiskovalce, tu pa sem ga v osami imel čisto vsega zase.

Odmaknjen s trase avtoceste do Maribora je svet od Celja preko Šentjurja in Rogaške Slatine do Kozjanskega z vsakim kilometrom bolj prijeten. V menjavanju doline Voglajne s hribovjem na severu in obronki Kozjanskega si ponosen na slovensko trdoživost, ki je po strmih cestah v grapah ohranila prijetne zaselke. In da sem se daleč od ceste proti osrčju Kozjanskega lahko k nasmejani domačinki s kmetije s kozami odpravil iskat kozji sir.

Če ne v Potočki zijalki, bi morda na Rifniku lahko srečal Praštajerca in ga povprašal o razlogu za tako vztrajnost. To znamenito arheološko najdišče z izredno lego na istoimenskem gričku nad Šentjurjem je bilo naseljeno vse od kamene dobe do pozne antike. Arheologi so tu ostanke naselja iz pozne rimske dobe, dveh cerkva, cisterne, hiš in obzidja s stražarnicami, restavrirali tako dobro, da ti postane ritem življenja iz antične dobe povsem jasen. Na človeški pristop kaže umestitev stranišča za obiskovalce v poustvarjeno poznoantično hišico iz pletenih brezovih šib. Ob njem se bližnji grad Rifnik, ki že v ruševinah pazi na dolino Voglajne, kljub mlajšemu datumu zares zazdi del zgodovine. Vsekakor pa dobro ozadje za umetniški in duhovni navdih skladb družine Ipavec in Martina A. Slomšek, ki so bili prav tu doma.

Po dnevih vožnje se mi je prileglo zdravilnosti mineralnih voda, po katerem je bogat tudi ta konec. Še več. V Rogaški Slatini s sijočo Kristalno dvorano in parkom od vseh naših zdravilišč najbolje občutiš mondeno, "Baden-Baden" atmosfero. Potem ko sem na vratih zdraviliškega oddelka prebral vse urnike pregledov in zdravilnih kur v ruski cirilici, sem se v pivnici mineralne vode po gorenjsko prav nezdravo napil obeh vrst mineralne vode. Zadovoljstvo ob doživetem je pomirilo želodec, da ni udaril nazaj ...

Dravska dolina, Pohorje, Maribor

Še v celjski kotlini sem se preko Vojnika skozi ozko sotesko v obronkih Konjiške gore usmeril proti središču Štajerske. Ustavil sem se že na začetku, ko sem nenamenoma našel pot do Teharij in spominskega parka povojnim pobojem. To je bil tih sprehod preko lesenega poda pešpoti do osrednjega spomenika in uspel poskus zazvoniti z navčkom za vse, ki so ostali tu. Po svoje je k pretresljivosti svoje pridala obdanost parka z odlagališčem odpadkov, ki se še zdaj nezadržno širi in vse bolj "objema" park. Da bi bolje zajel ta proces, sem se povzpel nad park in v svoje prijetno presenečenje odkril skoraj idilično zajezeno jezero, obraslo s trstičjem. A fant, ki se je na njegov breg prišel spočit od mestnega vrveža Celja, mi je razkril še manj prijetno plat. O odlaganju odpadkov vseh vrst, še prej pa metanju orožja in ostankov ljudi iz minule vojne. In o stavi nekoga, da bo preplaval jezero, pa ga je debel sloj jezerskega mulja za vedno potegnil pod vodo.

V pravi oddih je bila simpatična Zmajčkova gozdna pot, prava žila Slovenskih Konjic, ki je po gozdnatem bregu Konjiške gore vodila vse od delno obnovljenega dvorca Trebnik z zeliščnim vrtom in ribnikom, preko "farovža" grajskega videza in do Konjiškega gradu, ki z belo ometanim stolpom nad vsem mestom budno pazi. Prijetno me je presenetil na videz skromen, a topel namen grajskih restavratorjev, t. j. le ohraniti od mogočnega obzidja, kar je še ostalo za zanamce, in uporabiti ga za kulturna doživetja obiskovalcev. Na drugi strani mesta se je proti Pohorju začenjal s soncem obsijan vinski okoliš Dravinjskih goric z laškim rizlingom, konjiško penino kot mešanico štirih belih sort, chardonneyjem, ... in belim vinogradniškim dvorcem prav sredi brajd. Morda so Konjice prav to raznolikost alpske gozdnatosti s panonskovinogradniškimi griči uspele izkoristiti za uspešno mešanico razvoja turizma, vinogradništva in kmetijstva. In menda je celo konjiški konj, simbol mesta, med najbolj modrimi v svoji vrsti. Zbirka Konjskih misli je vgravirana na leseno tablo prodajalne spominkov na prijetno urejenem Starem trgu, ki ga prečka v kamnito korito ujet potok Gospodična.

Stičišče treh pokrajinskih enot, Pohorja, Dravske doline in Dravskega polja z Mariborom, ponujajo eno najzanimivejših razstav naravne in kulturne krajine na tako malem prostoru. Pohorje kot poslednji konec alpskega sveta je ob vseh smučiščih zanimiv predvsem po svoji naravi in naravnih virih. Vse povsod so vidni sledovi vpliva podlage iz slavnega pohorskega granitatonalita in bogastva vode v najrazličnejših oblikah. Na vožnji od Rogle preko Lovrenca mi je pogled uhajal na grape, ki so ponekod neverjetno strme. Zaraščene z iglastimi gozdovi, še enim naravnim bogastvom, dajejo občutek temnosti in odmaknjenosti. In Lovrenško barje je največje visoko barje v Sloveniji ter najjužnejše v Evropi na silikatni podlagi. Njegovih do 22 jezerc, odvisno od trajnosti in obsega stoječe vode, je nastalo kot mineralno močvirje na neprepustni geološki podlagi. S površino okrog 22 hektarjev je barje še posebej zavarovan del največjega slovenskega gozdnega rezervata Ribniško- Lovrenška jezera, velikega 522 hektarjev. Je življenjski prostor enajstih ogroženih rastlinskih vrst, med drugim okrogolistne rosike, ki ji "teknejo" žuželke. Dopolnjujejo jih redke živali, med drugim alpski pupek in povsem beli planinski zajec, ki je tu "relikt" ledene dobe. "Naj" in sicer največji slovenski slap na neapnenčasti podlagi je tudi slap Veliki Šumik, ki ga gorska rečica Lobnica ustvari na svoji kratki, a burni poti iz osrčja Pohorja do Drave.

V dolini Drave, kamor sem se spuščal, me je kot sopotnik nekdanje flosarske Drave pozdravil Mariborski otok. Ko so zgradil verigo dravskih elektrarn in pretrgali splavarjenje lesa, je tudi sam izgubil del, a je ostal kot edini pravi rečni in največji naravni otok v Sloveniji. Zdaj je krajinski park.

Nasploh je Maribor proti zahodu, severu in na nabrežju v samem mestu preko Drave uspel ohraniti povezavo z naravo. Kljub zimskemu času je bilo utrip mesta najbolje čutiti prav v mariborskem Lentu ali Pristanu, kjer so nanizani Mestna trta, Vodni stolp, malo višje sinangoga. In če so na južni strani mesto povsem ogradila nakupovalna središča, se Maribor preko parka Trije ribniki prijetno izteka v vinski griček Malečnik in bližnje Slovenske gorice. Povzpeti se na vinske gričke, pokušati vino in gledati na vrvež tam spodaj, pa je po takem ali drugačnem delu sploh najlepše ...