Sladka, a trdna zgodba

Barbara Katrašnik, uspešna podjetnica, slaščičarka, ki ne mara "instant" okusov.

Radovljica - Njena poklicna trdnjava je Mišelinka, slaščičarna v Radovljici, z njenimi sladicami se sladkajo tudi v marsikakšnem gostinskem lokalu, veseli so jih otroci in odrasli ob rojstnih dnevih in drugih brezskrbnih praznovanjih. Za sladkostmi, ki jih ustvarja, pa ni brezskrbnosti, ampak zelo premišljeno, predano in pošteno delo. Družinsko podjetje, ki ga vodi, je uspešno; želja, da bi bili ljudje zadovoljni, ko se sladkajo z njihovimi izdelki, ne dopušča napak in naključij. Mladostna, energična, optimistična, polna elana, Barbara pravi:

»V slaščičarskem poslu je natančnost pogoj. Nespoštovanje receptur se maščuje. Pogoj za dobro sladico je predvsem v kakovosti sestavin, ki se mu ob bok stavita še skladnost okusov in estetski videz.«

Kaj pa je botrovalo, da ste se podali na življenjsko pot »sladkosti«?

(Širok, odkritosrčen nasmeh) »Hodila sem na gostinsko šolo, na oddelek za kuharstvo in kot pripravnica za pol leta prišla v hotel »Lovec«. In Darko, ki je bil tedaj že slaščičar v Toplicah, mi je za osemnajsti rojstni dan spekel torto. Potem sem šla delat v Toplice še jaz. Navdušil me je za slaščičarstvo in ker nama niso bile skupne samo torte, sva se poročila in devetinosemdesetega vzela v najem slaščičarno na Bledu. Tam je minila najina prva »petletka«. Uspešno. Kar sva načrtovala, sva izpeljala.«

Nato ste v Radovljici odprli lastno obrt. Kdaj ste prevzeli vajeti vi?

»Še vedno gre za tandem. A ker ima mož zahteven konjiček, motociklizem, sem 1998 prevzela obrt in zelo zadovoljna lahko rečem, da v družinskem poslu pomagata že obe hčerki. Starejši je 19 let, mlajši pa 13. Starejša se že dobro znajde, mlajša pa pomaga zlagati piškote.«

Kaj vse gre z vaših polic med ljudi?

»Proizvodnja je kar pestra, od drobnega peciva do zahtevnih tort. Tudi sladoled izdelujemo sami.«

Torej ne prelagate le banjic velikih proizvajalcev v svoj hladilnik?

»Z možem ne marava »instant« robe. Sveže, sveže, sveže, brez takih in drugačnih praškov. Nobenih vnaprej pripravljenih slaščičarskih krem. Spoštovanje klasičnih receptur, ki pa jim moraš dati tudi nekaj svojega. To so tiste male skrivnosti, ki pa veliko veljajo. Vse se da naučiti, s prakso pridejo dobrodošle izkušnje. Dobra organizacija dela je neizbežna.«

Kdaj se začne vaš delavnik?

»Zame in za moje sodelavke ob petih, najbolj pa poprimemo za delo ob petkih in sobotah. Mož nabavlja in razvaža, njegov konjiček nam velikokrat pride zelo prav. V gneči si iz Radovljice precej prej na Bledu kot z avtom.«

So Radovljičani sladkosnedni?

»Na našo srečo so. Se pa česa dobrega sladkega le redko kdo brani.«