Čakajoč na noč

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / petek, 14. marec 2008 / 06:00

Kamp za posrat, če bi imel kam.

Nezgoda z razbitim steklom je tako v nekem zakotnem litvanskem kampu dobila svoj epilog. Uspeli smo torej »izdelati« pleksi steklo, ki smo ga naslednji dan namestili na ustrezno mesto, z upanjem, da bo tja do Švedske, kjer naj bi na spačkarskem srečanju kupil novo pravo steklo, s tovrstnimi težavami mir. Tako se je tudi zgodilo, čeprav smo imeli kar srečo, da na potovanju ni bilo več deževnih dni. En »moker« dan je bil namreč dovolj, da so brisalci načeli pleksi in naredili nekaj črt po njem. Ob veselju, da se je vse izšlo v naš prid in se je zadeva srečno končala, smo celo pozabili, da gostujemo v kampu, ki ni bil vreden pol »k«, kaj šele cele besede kamp. Že tipa v koči, imenovani recepcija, sta delovala tako, da jima ne bi dal v delo niti prelaganja drv z ene drvarnice v drugo, kaj šele vodenje kampa. Mlajši, neobrit in zanemarjen, starejši, najbrž upokojenec, je bil pri njem zgolj na obisku. Slednji je znal nekoliko rusko in je Slovenija slišal enako kot Srbija. Po njegovem torej govorimo rusko. Komaj smo se domenili, da hočeta prometno dovoljenje od avtomobila. Seveda, zagotovo smo ga ukradli s parkirišča kakšne velike firme …

Kamp je bil živa katastrofa. Oddelek sanitarije, tuši, umivalnice, kuhinja je bil apokaliptičen. Ob robu gozdička pet pip speljanih iz cevi, obešenih na podolgovato korito. Za pranje zob, nog, pomivanje posode in najbrž še kaj … Tušev ni bilo. Višek »ugodja« pa so bile štiri wc kabine po sistemu »čučavac«, v katerih so olajšanja potrebni zadevali povsod naokrog razen v luknjo ne. Pogled v kabino je nezadržno dvigoval hrano iz želodca. Človek izgubi voljo karkoli početi tam noter. Potrpljenje in čakanje na mrak, ter iskanje primerne lokacije v gozdu, tu ni bila edina, vsekakor pa najboljša izbira. Kamp, ki bi ga gladko dal zapreti.

(prihodnjič: Mrzel Baltik)