Saga o smeteh ali kdo je resnični zmagovalec!

Mediacija je po skoraj dveh mesecih končana in s tem je konec tudi molka ob tem. Zato je, povsem pričakovano, prišlo tudi do takšnih in drugačnih razmišljanj o rezultatu mediacije, ter reakcij nanje.

V medijih smo lahko zasledili celo paleto čustev, od olajšanja do ogorčenja, prebrali pa smo lahko tudi vnovično kritiko župana Cerkelj Čebulja, ki ocenjuje, da je mediacija potekala predolgo in kako »ni bilo doseženo praktično nič, kar ni že sam predlagal«, ob tem pa je seveda pozabil, da je bil prav on tisti, ki je taisto mediacijo s svojim solističnim vmešavanjem in ponujanjem fiktivne - alternativne rešitve hudo ogrozil.

Res, resnic je več - in je na koncu le ena sama.

Resnica, na katero so skoraj vsi mediji pozabili (pa je po mojem mnenju najpomembnejša), je, da v mediacijo nismo bili vključeni le civilna iniciativa ter Mestna občina Kranj, pač pa je bil zelo pomemben udeleženec (in ne le pobudnik) tudi ministrstvo za okolje in prostor. Zakaj je to tako pomembno? Saga o gorenjskih smeteh se vleče že od sredine devetdesetih let in rešitev na papirju je bilo že mnogo, od deponije s soglasjem krajanov v Radovljici, sporne sežigalnice v Kranju, na katero niso pristajali okoliški stanovalci, pa vse do rešitve z regijskim centrom v Kovorju, ki so ji vsi (razen Kovorjanov seveda) z veseljem zaploskali. A so se vse zaradi tega ali onega razloga neslavno »sfižile«. Še največkrat zaradi pregovorne gorenjske trme in nevoščljivosti, v veliki meri pa tudi zaradi pasivnosti Kranja, ki kar ni hotel prevzeti vloge regijskega centra …, da o sposobnosti dogovora med gorenjskimi župani sploh ne razpravljam.

No, ob opozorilih s strani države in Evrope glede iztekajočih se časovnih rokov za rešitev tega problema na Gorenjskem (pa tudi drugod po Sloveniji) smo se v Kranju odločili in znova oživili idejo o regijskem centru pri nas, na deponiji Tenetiše - tam, kjer je to nekoč že bilo načrtovano in kjer je tudi že večji del potrebne infrastrukture. Moderen center za predelavo odpadkov ne samo, da bi reševal potrebe Kranja in Gorenjske, pač pa bi močno olajšal in pospešil sanacijo obstoječe deponije in s tem izboljšal tudi bivalne pogoje za okoliško prebivalstvo. Tako je zapisala stroka!

Omenil sem že ključno vlogo ministrstva za okolje in prostor, ki kljub našemu dogovoru z bližnjima krajevnima skupnostma, večinski potrditvi CERA ter večinski podpori Kranjčanov na referendumu ni sprejelo odgovornosti in nas ni uvrstilo v operativni program. To je ključni in edini dokument, ki bi dovoljeval regijski center.

Zaradi pomanjkljivosti zakonodaje na tem področju, in ne zaradi nasprotovanja okoljskih prebivalcev, nismo uspeli pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja za nadaljnje delovanje deponije. Takšne situacije sicer ne privoščim svojim kolegom županom po Sloveniji, vendar prav možno je, da se bo takšen scenarij v prihodnosti še kje zgodil! Razen seveda, če se upravni postopki ne bodo spremenili.

Tako smo se v Kranju res znašli v situaciji »status quo«. Odgovornost Mestne občine Kranj je v tem trenutku bila, da na neki način spet omogočimo odvažanje odpadkov na deponijo, še pomembneje pa je, da najdemo drugo rešitev za center, ki bo tudi ministrstvu sprejemljiva in jo bo pripravljeno uvrstiti v svoj program. Takšno rešitev smo v poteku mediacije tudi našli – v Kranju naj bi nastal industrijski objekt, lociran na območju, kjer podobni objekti že stojijo, preostanek odpadkov, ki pa ga bo le še približno 30 odstotkov, pa bi se odvažal na gorenjski deponiji, ki bosta za to imeli vsa potrebna dovoljenja.

Narejen je bil pomemben korak proti končni razrešitvi gorenjskega smetarskega gordijskega vozla, pa čeprav se morda za kanček razlikuje od prvotne ideje. Končno smo dosegli soglasje tudi z ministrstvom, ki pa mora sedaj potegniti strokovno odločitev.

Seveda pa je stopnišče do končnega cilja še strmo in na mestih spolzko, zato bomo o zmagovalcih razmišljali šele na ciljni črti, ko bomo Gorenjci trdno držali vajeti predelave odpadkov v svojih rokah.

Župan Damijan Perne