Vodnikovih 250 let

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. marec 2008 / 06:00

Četrt tisočletja je že, kar se je 3. februarja 1758 v Gornji Šiški, ki je bila takrat še povsem gorenjska vas nad mestom Ljubljana, rodil vsestranski Valentin Vodnik. Zato je prav, da se jubileja tega zaslužnega moža spomnimo tudi v osrednjem gorenjskem časopisu ...

»Rojen sem 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutra v Gorni Šiški na Jami per Žibertu iz očeta Jozefa inu matere Jera Pance iz Viča. Dedec Juri Vodnik je rojen v Šentjakobi uni kraj Save, se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k hiši Žibert. Potle kupi hišo v Šiški na Jami, ime s seboj pernese v leti 1730, umrje 1774, star osemdeset inu pet let. Je rad delal inu vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupovala s prešičmi, vinam inu platnam, zraven dober kup v oštarijah živela. Večji del Vodnikov je pozno starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sem pridno v šolo hodil.

Devet let star popustim jegre, luže inu drsanje na jamenskih mlakah, grem volan v šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kadar očem, ako mi uk ne pojde od rok. Pisati inu branje me je učil šolmašter Kolenec 1767, za prvo šolo stric Marcel Vodnik, franciskanar v Novim mesti, 1768 in 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per jezuitarjih v Lublani šest latinskih šol. Tega leta me ženejo muhe v klošter k franciskanarjem, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; al 1784 me lublanski škof Herberstein vun pošle duše past.

Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno vesele pa laško, francosko inu sploh slovensko. Kamenje poznati sem se vadil 1793.

Z očetam Marka Pohlin, diskalceatam, se izznanim 1773, pišem nekaj krajnskega inu zaokrožim nekatere pesme, med katirmi je od zadovolnega Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sem želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita kalender pisati; to je moje prvo delo, katiro tukaj vsem pred oči postavim, da se bodo smejali inu z menoj potrplenje imeli. Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti. Pisano na Gorjušah v bohinskeh gorah 1. rožni-cveta 1796.«

Tako je svoje življenje popisal Vodnik sam, ko je bil v letih 1793-96 za župnika na Koprivniku nad Bohinjem. (Prirejeno po spletni strani http://lit.ijs.si/leposl.html, ki jo ureja dr. Miran Hladnik.) Bivanje »v bohinjskih gorah« je bilo zanj zelo spodbudno, tu se je poleti seznanil s Zoisom in vstopil v njegov kulturni krog. Za duhovnika se je izšolal, postal pa je pesnik, pisec šolskih knjig, prevajalec, slovničar, urednik in še se bi kaj našlo. Predvsem pa si je s svojim delom prislužil oznako »narodni buditelj«. Narodno buditeljska je tudi pesem Dramilo, ki je pravzaprav še danes neverjetno aktualna.

Dramilo

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava

in pridnim nje lega najprava.

Polje, vinograd,

gora, morje,

ruda, kupčija

tebe rede.

Za uk si prebrisane glave

pa čedne in trdne postave.

Išče te sreča,

um ti je dan,

našel jo boš, ak

nisi zaspan.

Lej, stvarnica vse ti ponudi,

iz rok ji prejemat ne mudi!

Lenega čaka

strgan rokav,

palca beraška,

prazen bokal.