Manjka nam skoraj tisoč zdravnikov

Zdravje je naša največja dobrina in ko ga ni, postane vse ostalo nepomembno. Čeprav smo zanj v veliki meri odgovorni sami, se slej ko prej znajdemo v situaciji, ko potrebujemo zdravnika.

Zdravstvene storitve niso nekaj, kar bi lahko prepustili tržni logiki ponudbe in povpraševanja. Njihova realizacija in načrtovanje sta odvisna (tudi) od političnih odločitev in zelo odsevata vrednote družbe kot take. Njihov temelj pa so kakovostno (iz)šolani zdravniki (in ostalo zdravstveno osebje).

Na evropskem repu po številu zdravnikov na tisoč prebivalcev

V Sloveniji je bilo marca leta 2007 registriranih nekaj manj kot šest tisoč zdravnikov, od tega jih je z bolniki »delalo« 4666. To pomeni 2,3 zdravnika na tisoč prebivalcev, kar Slovenijo uvršča pod evropsko povprečje, ki je 3,2 zdravnika na tisoč prebivalcev. »Ocene o številu zdravnikov, ki jih pri nas primanjkuje, so zelo različne. Če bi hoteli zagotavljati 24-urno zdravstveno varstvo skladno z evropsko direktivo o delovnem času, manjka pri nas skoraj tisoč zdravnikov,« pojasnjuje dr. Konrad Kuštrin, predsednik Fidesa, in dodaja, da so glavni krivec za pomanjkanje zdravnikov pri nas zgrešene ocene zdravstvene politike v 90. letih prejšnjega stoletja. Postavljanje zdravstvene strategije (katere zdravnike država najbolj potrebuje, kako bo do njih "prišla" ...) je naloga oblasti. »Če pod dolgoročno strategijo šolanja in izobraževanja zdravnikov mislite, koliko zdravnikov bi bilo potrebno v Sloveniji izobraziti, da bi dohiteli razvite evropske države po številu zdravnikov na tisoč prebivalcev, moram reči, da je prišlo do spoznanja in priznanja zdravstvenih oblasti o pomanjkanju zdravnikov šele v začetku tega desetletja,« pravi dr. Konrad Kuštrin. »Trenutno se čuti pomanjkanje zdravnikov na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti. Konkretne številke so odvisne od priprave plana zdravstvenega varstva do leta 2013 in mreže zdravniških delovnih mest.«

Več kot podvojitev števila diplomantov v zadnjih tridesetih letih

Pri nas število zdravnikov narašča po en odstotek na leto, kar pomeni, da bomo evropsko povprečje dosegli šele leta 2020, in to kljub dejstvu, da se v zadnjih letih v prvi letnik medicine vpiše več študentov. »Pred 30 leti, točno do leta 1978, je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani končalo študij medicine 2773 študentov. Do leta 1988 je medicino zaključilo 4058 študentov, do leta 1998 je diplomiralo 5315 študentov in do leta 2008 je diplomiralo 6567 študentov medicine. V študijskem letu 2007/2008 je v prvi letnik vpisanih 230 študentov medicine, v vseh šestih letnikih študija medicine pa je vpisanih 1620 študentov in 286 absolventov,« pravi prof. dr. Dušan Šuput, dekan Medicinske fakultete v Ljubljani. »Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani je v zadnjih sedmih letih postopoma povečala število vpisa v prvi letnik in sicer od prvotnih 120 študentov na 150, nato 180 in končno na 200 vpisanih v zadnjih štirih letih. Zaradi sprejema tujih študentov, diplomantov in vzporednih študentov ter študentov, ki so bili sprejeti na podlagi pozitivno rešene pritožbe na rezultate mature, je končna številka vpisanih višja: 230.«

Medicinska fakulteta v Ljubljani je v zadnjih letih že povečala vpis, nadaljnje povečevanje bi zmanjšalo kakovost

Prva misel, ki se ob pomanjkanju zdravnikov porodi laiku, je novo povečanje vpisa na medicinsko fakulteto. »Čeprav ima Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani formalno možnost za zvišanje števila vpisanih študentov v prvi letnik, predstavlja sedanje število sprejetih študentov (230) zgornjo, maksimalno mejo možnega vpisa,« pojasnjuje prof. dr. Dušan Šuput. »To utemeljujemo predvsem s tem, da mora fakulteta skrbeti za kakovosten način izvedbe študijskega programa, za delo s študenti v malih skupinah (do tri študente), večkrat pa tudi na individualen način (študent-asistent zdravnik specialist). Študijski program se namreč v četrtem, petem in šestem letniku študija v celoti izvaja z našim pedagoškim kadrom v prostorih učnih bolnišnic - zdravstvenih zavodov (UKC, Onkološki inštitut, Zavod za zdravstveno rehabilitacijo, Psihiatrična bolnišnica, Bolnišnica Golnik, …), ki zaradi razumljivih pogojev ne morejo sprejeti v svoje bolnišnične prostore (operacijske dvorane, ambulante, bolniške sobe) več študentov, kot jih danes vpisujemo. Če bi vpis študentov še povečali, bi nujno trpela kakovost študijskega programa, saj se študenti ne bi mogli seznaniti z vsemi primeri stroke, prav tako tudi ne bi bilo možno delo s študenti v tako majhnih skupinah, kot poteka sedaj, kar bi se negativno odrazilo pri kakovosti znanja diplomantov in bi še podaljšalo čas do njihovega samostojnega dela v zdravstvu. Poleg tega se velik del pouka, predvsem predkliničnega, odvija v starih in nezadostnih prostorih, razpršenih po celotnem kompleksu UKC - OI – ULMF, kar dodatno omejuje možnost vpisa večjega števila študentov. Na medicinski fakulteti poskušamo v največji možni meri pomagati premostiti stisko ob pomanjkanju zdravnikov, česar se lotevamo z vse večjo intenzivnostjo pouka in uvajanjem sodobnih pristopov, ki bodo študente čim prej usposobili za samostojno delo. Med take pristope sodita tudi simulacijski center, ki bo zaživel v naslednjem semestru in bo omogočil vadbo veščin na modelu še pred delom z bolniki, in prenova pouka, ki bo predvidoma uvedena prihodnje leto.«

Pesimistične napovedi za naslednje desetletje

»Ocenjujem, da bo priliv zdravnikov iz slovenskih medicinskih fakultet in od drugod komaj pokrival odhode. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se potrebe po zdravstvenih storitvah vsako leto povečajo za nekaj odstotkov. Menim, da bodo bolniki še kako čutili pomanjkanje zdravnikov tudi v prihodnje. Pod velikim pritiskom bomo tudi zdravniki; zaradi realno vedno večjih potreb po zdravstvenih storitvah in posledično večjem obsegu dela, ki ga zdravstvenim zavodom vsako leto nalaga ZZZS,« za prihodnost pravi dr. Konrad Kuštrin, in nadaljuje: »Prihod zdravnikov iz tujine, predvsem iz držav bivše Jugoslavije, se ni pokazal kot pomembna rešitev pomanjkanja zdravnikov pri nas. Mnogi zdravniki so po pridobitvi državljanstva in izpolnjenih kriterijih zdravniške zbornice poiskali delo v državah, kjer je zdravniški poklic bolj cenjen in bolje plačan in kjer zdravniki niso grešni kozli za vse nezgode in krivice, ki se dogajajo bolnikom.«

Iz Ministrstva za zdravje RS nam kljub obljubi na pisno posredovana vprašanja v nekaj tednih niso uspeli odgovoriti.